Za več (za)upanja

Med zdravljenjem se v EU okuži kar 4,1 milijona bolnikov, vsaj 37.000 jih zato umre.

Objavljeno
06. oktober 2014 15.05
dzi*Sobotna/Mnenja
Diana Zajec, zdravje
Diana Zajec, zdravje

Sicer res velja, da rak danes ni več usodna bolezen, saj ga je z napredovalimi diagnostičnimi prijemi mogoče odkrivati bistveno bolj zgodaj kot včasih, poleg tega novi načini zdravljenja omogočajo neprimerljivo boljše obvladovanje znakov bolezni. Nemalokrat je to celo tako učinkovito, da bolezen preprosto ugasne, njeni simptomi pa izzvenijo, vsaj za nekaj časa.

A ta resnica je le en pol zgodbe o raznoliki paleti tovrstnih kroničnih obolenj, ki jih danes medicina še vedno marsikdaj začne zdraviti pozno, prepozno. Zaradi logističnih ovir, po eni strani finančnih in organizacijskih, po drugi, žal, tudi mentalnih. Ti zapleti tako v danes že dodobra zarjavelem ogrodju našega zdravstvenega sistema onemogočajo pravočasen zagon tistega ključnega dela omenjenega mehanizma, ki bi obolelemu pomagal zaznati znake, ki mu jih pošilja organizem, in ga spodbuditi k takojšnjemu preverjanju lastnega zdravja, začenši s krvno sliko. Kljub temu da je ta med najbolj povednimi kazalci zdravja in najboljša iztočnica pri ugotavljanju bolezni, še vedno nemalokrat ostane med predolgo spregledovanimi osnovnimi ukrepi v medicini, tudi pri zdravnikih, kot ugotavljajo in priznavajo celo zdravniki sami.

Še bolj kot o usodnosti bolezni pa bi pravzaprav morali govoriti o usodnosti diagnoze, o kritičnosti tistega prelomnega trenutka, ko nekdo izve za težko preizkušnjo, pred katero ga postavlja življenje, o kateri pa - razen tega, da ga v hipu navda s strahom, skrbjo, apatijo, brezupom - ne ve ničesar. Marsikdo pod tem bremenom klone, boj z boleznijo je, poleg težav, ki jih poraja samo zdravljenje, otežen, nemalokrat onemogočen.

Pa ne bi smelo biti tako. Človek mora ohraniti upanje, preprosto mora na novo pridobiti moč za to, da se upre krempljem bolezni in se iz njih izvije. Pri tem so obolelemu v največjo pomoč njegovi bližnji, pogosto pa so nepogrešljiva tudi združenja bolnikov, saj po eni strani zagotavljajo učinkovito in tudi najbolj(e) razumljivo svetovanje, na podlagi lastnih izkustev, po drugi pa skrbijo za strokovna (po)svetovanja, v sklopu katerih lahko bolniki vprašajo vse, na kar se v času, ko so izvedeli za diagnozo, v stanju šoka torej, preprosto niso spomnili. Tako se učijo, kako se sčasoma otresti stisk in strahov, kako si na ponovni poti k zdravju pomagati z različnimi oblikami sprostitve, naj bo z usmerjeno vadbo ali z izleti, sproščanjem v naravi.

Izzivov je veliko. Kmalu po svetovnih dnevih limfoma in kronične mieloične levkemije ter tik pred svetovnim dnevom mielodisplastičnega sindroma bodo o tem spregovorili tudi slovenski bolniki, na srečanju z naslovom Bolnik: včeraj, danes, jutri. Na dogodku, posvečenem razpravi o pomenu inovacij v zdravstvu, o širjenju primerov dobre prakse za izboljšanje učinkovitosti zdravstvene dejavnosti in o tem, kako zagotoviti, da bo slovensko zdravstvo še naprej lahko omogočalo zdravljenje z najsodobnejšimi pristopi.

Ti izzivi pa so le delček nalog, pred katerimi stoji zdravstvo na celotni stari celini, v vsej Uniji. Še vedno se namreč iz leta v leto, kljub vsem zaščitnim ukrepom, kar 4,1 milijona pacientov v EU med zdravljenjem okuži, najmanj 37.000 jih zaradi tega umre. Tudi o tem se bo treba temeljito pogovoriti, k sodelovanju pri preprečevanju takih napak pa pritegniti tudi paciente. Dobrih zgledov pri tem ne manjka.