Včasih se ob tem vate naseli taka spokojnost, da se kar ustrašiš - tako sproščen, umirjen in zbogan s samim seboj si, da bi to skoraj lahko narobe razumel kot bezbrižnost do vsega, kar je v profanem svetu okoli tebe. Pa ni. Je le spoznanje, da je svet tak, kot je, in ti tak, kot si, in da sta si usojena.Od tod naprej sta dve poti. Če greš po prvi, se pridružiš valu življenja in čakaš, kje te bo odložil. Samo tebe. Ali je tvoj cilj zapisan v zvezdah ali pa je to karma, ne vem; to pač tako je. Druga pot je ona, da se valu upreš, čeprav se zdi, da je zate dober, in da poskrbiš za one, ki jih val vleče na dno, buta ob pečine ali jim preprosto ne da izplavati iz vrtinca, v katerega so se ujeli, vsaj brez pomoči ne.
Kolumno Primoža Kališnika, urednika revije Polet, si v celoti preberite na tej povezavi!













