Tiskane izdaje
Tja je pred socialističnim predsednikom Hollandom, ki, kot je dejal, ne mara bogatašev, prebegnilo premožnih Francozov za celo mesto, veliko kot Ljubljana. Število bo še naraščalo, če bo François Hollande uresničil napoved, da bo 75-odstotno obdavčil prejemke nad milijonom evrov na leto. V elitnih predelih mesta, kot so Kensington, Notting Hill, Chelsea, kjer stanovanja stanejo nekaj milijonov evrov, lahko Francozi živijo po francosko, saj drugače ne znajo in nočejo. Jedo francosko hrano, v restavracijah in trgovinah se lahko sporazumevajo v francoščini, otroke pa pošiljajo v kakovostne in drage britanske zasebne šole in internate. Medtem ko cene nepremičnin povsod padajo, v Londonu občutno rastejo. V britanski prestolnici se namreč ne naseljujejo le Francozi, ampak tudi bogati Rusi, Arabci, Kitajci, Španci in Grki. Več kot polovico luksuznih nepremičnin so letos prodali tujcem. Premoženje tujcev je namreč varno pred dacarji, če so do njega prišli zunaj meja britanskega kraljestva.
Poleg najbogatejših se po Evropi in na druge celine selijo predvsem množice mladih, ki gredo s trebuhom za kruhom. Brez dela in brez obetov zanj je polšesti milijon mladih Evropejcev. Mladi Grki in Italijani se podajajo v severne dele Evrope, Britanci v Južno Korejo, Kitajsko, Singapur, Španci, Portugalci zaradi kulturne podobnosti in jezikovne enakosti najraje v svoje nekdanje kolonije Argentino, Brazilijo, Angolo, mladi Slovenci pa na različne konce sveta, ne ve se natančno, kam niti koliko, ker vsi selitev ne prijavijo. Domneva je, da se jih je v zadnjem desetletju izselilo približno 30.000. Večinoma se selijo šolani mladenke in mladeniči, z diplomo, dvema, doktoratom ... Ti Evropejci v svojih dvajsetih letih so najbolj izobražena in najbolj brezposelna generacija doslej, ki pa je Evropa ne potrebuje, ker zanjo nima denarja. V Sloveniji statistika pokaže manj brezposelnih mladih kot v Španiji, Italiji, Grčiji in Portugalski, vendar je podatek zamaskiran z delom prek študentskega servisa, to slovensko posebnostjo. V Evropi je rekordna brezposelnost od uvedbe evra leta 1999. Tudi večina mladih srečnežev, ki lahko dela, ne dela tistega, za kar se je šolala. Mladi se za drobiž udinjajo v lokalih in čistilnih servisih, z žepnino staršev in sobo pri njih vegetirajo v najbolj kreativnih letih življenja. Če imajo starši več denarja, si lahko privoščijo volontiranje po uradih in bolnišnicah v upanju, da bo to nekoč postalo njihovo redno in kolikor toliko pošteno plačano delo. Če imajo res veliko sreče, dobijo delo za določen čas. Diplome in certifikati jezikovnih šol in drugih tečajev so le spomin na čas, ko so na prigovarjanje staršev verjeli, da več papirjev odpira svetlejšo prihodnost. Nanjo je treba pozabiti.
Generacija, rojena v osemdesetih in devetdesetih, ima več imen: izgubljena generacija, negotova generacija, generacija next, generacija net, generacija Y ... Sociolog Zygmunt Bauman pravi, da je generacija Y zelo podobna prekariatu, vse številnejšemu novemu razredu negotovega, s krizo razdejanega sveta, ki vase naglo srka nekdanje pripadnike delavskega in srednjega razreda. T a generacija se od prejšnjih - boom generacije in generacije X - najbolj razlikuje predvsem po zavesti o negotovosti lastne eksistence. Ta generacija zagotovo nima iluzij, povezanih s službo. Po Baumanu pri širjenju prekariata ne gre samo za spremembe razredne strukture, ampak tudi generacijske strukture in le še vprašanje časa je, ko bo veljalo pravilo: povej mi leto rojstva in povem ti, kateremu družbenemu razredu pripadaš.
Nekaterim mladim je žal, da se niso izučili kakšne obrti, čeprav to ne pomeni, da bi zagotovo imeli delo. Vsaj ne v Sloveniji, kjer danes tudi za veliko obrtnikov ni dela. A je zanje delo v Avstriji, Nemčiji, Švici, Danski, Švedski ... Za primerjavo: v Švici je brezposelnih manj kot pet odstotkov mladih , v Nemčiji osem odstotkov, v Avstriji in na Nizozemskem devet odstotkov, v Španiji petdeset odstotkov in v Sloveniji sedemnajst odstotkov. To so le prijavljeni brezposelni, v resnici so odstotki višji. Stopnja brezposelnosti mladih ni le kazalec razmer v gospodarstvu in družbenem sektorju, ampak tudi, kako je šolski sistem pripravljen na trg dela. Naš nikakor ni.
V Evropi sta v grobem dva izobraževalna sistema. Le pet držav ima po osnovni šoli tako imenovani dualni sistem (Švica, Nemčija, Avstrija, Danska in Nizozemska), ki je kombinacija strokovne šole in prakse v zasebnih in državnih podjetjih (tudi poštah, bolnišnicah, bankah), kar smo pri nas pred davnimi leti imenovali vajeništvo. Švicar Rudolf Strahm je v študiji Warum wir so reich sind (Zakaj smo tako bogati, 2010) primerjal stopnjo brezposelnosti v državah z vajeniškim šolanjem in v desetih primerljivih industrijskih državah, ki tega šolanja nimajo. V državah s strokovnim šolanjem ob delu je bila povprečna stopnja brezposelnih mladih osem odstotkov, v drugih državah pa 25 odstotkov. Ekonomski položaj ni vplival na brezposelnost , kajti že pred krizo je bila stopnja brezposelnih dvainpolkrat večja.
Vajeniški sistem ni na kožo pisan le tistim, ki jim čisto šolanje ne gre, ampak tudi tistim, ki jim delajo preglavice posamezni predmeti. Pri tem imajo ti učenci, ki se lahko strokovno usposobijo za kar 240 poklicev, pozneje še vedno možnost nadaljevati izobraževanje na višji šoli. Statistični podatki v Švici kažejo, da tisti, ki je končal vajeniško šolo, trikrat manj tvega, da bo ostal brez dela, kot tisti, ki ima drugačno šolo. Države, ki dajejo velik poudarek gimnazijskemu izobraževanju, imajo najbolj pogosto največji odstotek brezposelnih med mladimi. Tako je na primer na Finskem, kjer je največ gimnazijcev v Evropi, več kot 90 odstotkov, brezposelnih pa 23 odstotkov mladih.
Finska je postala ideal slovenski šolski politiki v začetku devetdesetih, ko jo je vodil dr. Slavko Gaber, in se do danes ni spremenila. Pri tem je s slepo zaverovanostjo sledila navodilom mednarodnih organizacij, da je treba dvigati izobrazbeno raven, ker da le ta vodi v prosperiteto družbe. Gimnazije so dobili vsi malo večji slovenski kraji, na njih se šola več kot 40 odstotkov slovenskih najstnikov, od katerih jih več kot tretjina ni kos programu. Skupaj s tem je vzcvetel poklic inštruktorja, vseeno pa gimnazije hkrati s povečevanjem vpisa zmanjšujejo zahtevnost, da se skoznje prebijejo tudi manj sposobni. Tem se prilagajata tudi matura in nadaljnje izobraževanje.
Pri nas na nobeni izobraževalni ravni še vedno ni jasno, da je merilo output in ne input in da se revščine ne preprečuje zgolj s socialnimi prispevki, ampak predvsem z izobraževanjem v skladu s sposobnostmi in trgom dela. Znanja resda ni mogoče zvesti zgolj na tržno blago; načeloma je prav, da mladi študirajo, kar jih zanima, po drugi strani pa več selekcioniranja in usmerjanja ne bi škodilo. To bi zahtevalo drugačen izobraževalni proces na vseh ravneh, z univerzo vred, kjer pa profesorji vsako kritiko svojega dela in dvom o kakovosti diplomantov interpretirajo kot napad na akademsko avtonomijo. Premnogi profesorji, osredotočeni na nabiranje točk z objavami v revijah, ki so same sebi namen, nimajo zveze z realnostjo in jih usoda njihovih diplomantov niti najmanj ne zanima. To je napaka v sistemu, vendar je ne bodo rešile nove fakultete in univerza, ki jih kani ustanoviti sedanja vlada. Ne le da je to za povrh zelo drago, še dražje je, saj bo država izšolala še več diplomantov, ki bodo skupaj s sedanjimi iskali delo po svetu ali doma živeli od socialne podpore. Mnogi poklicno izšolani bi bili iz zdajšnje slovenske situacije prav tako prisiljeni emigrirati, a bi se vsaj preživeli s polaganjem parketa in keramike v stanovanjih bogatih emigrantov v Londonu in še kje drugje.
