Tiskane izdaje
Ameriški sodnik Alan Friess se je v začetku osemdesetih let odločil, da bo vrgel kovanec, ko se bo odločal, kakšna kazen bo doletela tatove, obtožene manjših tatvin. Na izbiro je imel 30- ali 20-dnevno zaporno kazen.
Obtoženec si je seveda želel krajše kazni, sodnik pa se je nagibal k ostrejši. Da bi razrešil dilemo, je Friess obtoženemu ponudil možnost metanja kovanca. Če ta pade tako, da je vidna glava, dobi 30 dni zapora, če ne, pa 20. Obtoženci so se z veseljem odločili za možnost, da naključje odloči o dolžini njihove kazni, ameriške pravne strukture pa niso hotele sprejeti dejstva, da je razlika med tem, ali bo sodnik nekomu določil 30 ali 20 dni zapora, vezana na njegovo dobro voljo in običajno ni utemeljena v jasno določenih pravilih.
Friess je bil disciplinsko kaznovan tako, da mu je bila odvzeta pravica, da bi še kdaj nastopal v vlogi sodnika.
Nekaj kolegov mu je vseeno stopilo v bran. Neki pravnik je dejal, da met kovanca ni nič bolj bizaren način sojenja, kot se vsak dan dogaja na ameriških sodiščih. Javno se je oglasil tudi sodnik Louis Rosenthal in priznal, da je tudi sam nekoč posegel po logiki naključja, da je pospešil razsojanje pri manjših kriminalnih dejanjih. Obtožencem je dal na izbiro, da priznajo krivdo ali posežejo po posebni loteriji in prepustijo naključju, naj odloči, kakšna usoda jih bo doletela. Sodnik je na tri liste papirja napisal tri možne oblike razsodbe: denarna kazen 500 dolarjev, 30 dni zapora ali oprostitev. Večina obtožencev se je raje odločila priznati krivdo, kot da bi jim naključje morda določilo 30-dnevni zapor. Tudi Rosenthal je kasneje odstopil kot sodnik in ideja, da bi se loterijo uporabljalo pri kaznovanju, je v ameriškem pravnem sistemu zamrla.
Bernard Harcourt, profesor prava z univerze v Chicagu, je temi naključja pri kaznovanju posvetil knjigo Against Prediction: Punishing and Policing in an Actuarian Age. Njegova teza je, da je treba vlogi naključja povrniti moč. Čeprav pravo težko prizna, da na dolžino kazni velikokrat vpliva naključje, je to še kako pomembno. Nove raziskave o sodniških odločitvah kažejo, da je dolžina kazni, ki jo sodnik določi, velikokrat odvisna od banalnega dejstva, ali je sodnik zajtrkoval ali ne, ali je tik pred tem, da bo obedoval, in ali si po dolgem delovnem dnevu želi kakšne sladice, da se mu malce dvigne razpoloženje.
Izraelski raziskovalci so se lotili analize, kako nivo sladkorja v krvi vpliva na sodniške odločitve. Pri analiziranju, kdaj kdo dobi pogojni izpust, so ugotovili, da je velika razlika med ljudmi, ki so se znašli pred sodnikom zjutraj, tistimi, ki so prišli na vrsto tik pred sodnikovim kosilom in po njem, ter tistimi, o usodi katerih je sodnik odločal na koncu delovnega dneva. Najboljše so jo odnesli obsojenci, ki so se s sodnikom srečali zjutraj, malo slabše tisti, ki so bili na vrsti po kosilu, še slabše obsojenci, o katerih je razsojal lačen sodnik pred kosilom, in najslabše tisti, o katerih je razsojal utrujen sodnik na koncu delovnega dneva. Če je posameznik tako zelo odvisen od tega, kaj je imel sodnik za kosilo in ali je utrujen, se lahko vprašamo, ali bi obtoženci morali imeti pravico, da na sodišče prinesejo kak manjši obrok za sodnika ali pa raje sprejmejo, da kocka odloči o njihovi kazni namesto lačnega sodnika.
Težke odločitve v življenju dejansko velikokrat sprejmemo s pomočjo igre naključja. Ameriška vlada se je v času vietnamske vojne odločila, da bo vpeljala obvezen vpoklic v vojsko, nabor vojakov, ki so morali oditi v Vietnam, pa bo izpeljala s pomočjo loterije. (Paradoks je bil, da so bogati in vplivni Američani hitro našli način, da so se loteriji izognili, medtem ko so bili reveži prepuščeni, da naključje odloči o njihovi usodi.) Tudi sama sem se pred kratkim soočila z močjo loterije. Ko je sin imel dodatno vstopnico za koncert, ki so si ga številni otroci zelo želeli ogledati, sta se za vstopnico potegovala dva prijatelja. Racionalna argumentacija, kdo si jo bolj zasluži, ni pripeljala nikamor, saj je moj sin vedel, da z izborom enega prijatelja izgubi prijateljstvo drugega. Fantje so nato sprejeli predlog mojega očeta, naj zagato razrešijo s pomočjo žreba. Ko je žreb odločil, komu pripada vstopnica, so odločitev vzeli kot najbolj pravično in prijateljstvo fantov zaradi tega ni bilo ogroženo.
Da ljudje velikokrat nečesa nočejo sprejeti kot naključje, se mi je potrdilo na nedavnem kolokviju, ki ga je na temo moči naključja v Chicagu organiziral profesor Harcourt. Skupaj sva nastopila na skupnem panelu in se tik pred začetkom nastopa dogovorila, da bova naključje vzela resno. Namesto da bi Harcourt najprej prebral svoj tekst, potem pa še jaz svojega, sva poslušalce opozorila, da bosta najina teksta naključno premešana tako, da bo en prebral en odstavek svojega teksta, drugi pa svoj odstavek in v takšnem izmenjavanju se bosta referata predstavila do konca. Paradoks tega dogodka je bil, da nama nihče v dvorani ni verjel, da je to bilo naključje. Splošno mnenje je bilo, da sva načrtno pripravila nastop tako, da je bil videti kot naključno premešan tekst. Poslušalcem namreč ni šlo v račun, da bi profesorja, ki govorita o naključju, slednje vzela zares. Ker vselej poskušamo najti neko logiko v dogajanju, naključju pripisujemo manjšo vlogo, kot jo ima, hkrati pa velikokrat poskušamo moč naključja zmanjšati tako, da poskušamo kar najbolj preprečiti njegove posledice.
Naključja se paradoksno bojimo, čeprav je vsa zgodovina kapitalizma nanj še kako vezana. V sedemdesetih letih je ekonomist Burton Malkiel v knjigi A Random Walk Down Wall Street podal naslednjo tezo: če bi šimpanza z zavezanimi očmi postavili pred seznam delnic, ki kotirajo na trgu, bi ta z metom puščice za pikado delnice, v katere je vredno investirati, izbral ravno tako dobro kakor skupina najboljših borznih strokovnjakov. Čez nekaj let je The Wall Street Journal v resnici izpeljal ta eksperiment. Sodelavci časopisa so metali puščice v naključno izbran seznam delnic in rezultate investicij primerjali z investicijami, ki so jih priporočili izbrani borzni svetovalci. Na koncu eksperimenta se je pokazalo, da sledenje naključju ni bilo tako zelo slaba strategija.
V preteklosti smo trg jemali kot stvar naključja, kjer ne moremo jasno predvideti, katere delnice bodo rasle in katere padale, v zadnjih desetletjih pa je v finančnih krogih prevladalo mnenje, da lahko z ustreznimi računalniškimi programi izjemno natančno predvidimo tveganje borznih investicij. Za določene računalniške programe, ki so izračunavali tveganje, se je predpostavljalo, da so 99-odstotno pravilni. Ob zaupanju v uspešnost teh programov se je pozabilo, da so bili zasnovani na podlagi gibanj trgov le v času njihove rasti ter da niso predvidevali možnosti finančnega zloma. Hkrati se je pozabilo, da računalniške programe uporabljajo ljudje, ki znajo hitro najti luknje in svoje investicije predstavljajo kot veliko manj tvegane, kot v resnici so, da lahko dobijo bonuse.
Vera v moč racionalnega predvidevanja prihodnosti in vera v to, da bodo profiti le rasli, je bila tudi v ozadju vrste tajkunskih prevzemov v Sloveniji in gradnje finančnih imperijev. Celo cerkev je zakockala premoženje mnogih ljudi, ko je verjela v Boga trga, ki investicije le oplaja in ne kaznuje pohlepa.
Luke Rhinehart v romanu The Diceman opiše življenje posameznika, ki se je odločil, da bo o vsem v njegovem življenju odločala kocka. Glavni junak romana je psihiater, ki najprej meče kocko ob odločitvah, ali naj kakega pacienta obdrži v psihiatrični bolnišnici ali ne. Kasneje se nad kocko tako navduši, da jo uporablja pri vseh življenjskih odločitvah: ali bi varal ženo ali ne, ali bi se ločil, ali bi pustil službo in podobno. Kocka vse bolj postaja gospodar psihiatrovega življenja, ki na koncu vedno bolj drvi v norost.
Če naključje dvignemo na nivo gospodarja vsega našega odločanja, ni nič bolj noro, kot če slepo verjamemo v moč racionalne izbire, ki naj bi nam omogočala vnaprej predvideti možne posledice naših izbir in naj bi preprečila tveganja in napake. V sodobni družbi se oblast velikokrat vede, kot da so njene odločitve vezane na racionalno presojo in kot da lahko z gotovostjo predvideva, kakšne bodo posledice njenih odločitev. Ob strasti trenutnih evropskih (tudi slovenske) vlad po rezanju proračunov, ki nastopajo z racionalno argumentacijo, da je dolgoročno najboljše, da se zmanjšuje stroške na področju sociale, izobraževanja, znanosti in kulture, bi bilo veliko bolje uporabiti kocko in jo vprašati, ali naj se raje poreže izdatek za vojsko in politično nomenklaturo.
Če bi ob takšnem metu kocke ljudje vseeno izgubili in bi bili ob sredstva za socialno in kulturno preživetje, bi vsaj lahko krivili naključje. Namesto tega jih vlade še vedno slepijo z racionalnimi razlogi o nujnosti žrtvovanja, ko so jim dejansko prav one zaradi slepega sledenja interesom velikega kapitala zakockale življenje.
