Zanikanje in nova slepota

Zakaj ljudje ob vsej množici informacij, ki jih imamo na voljo, vse bolj tiščimo glavo v pesek in želimo čim manj vedeti? Že George Orwell je opazil, da se ljudje mnogokrat obdajo z nekakšno zaščitniško neumnostjo, samo da se jim ni treba soočiti z resnico. Sigmund Freud pa je dejal, da ljudje pravzaprav vedo, ne da bi dejansko vedeli. S tem je mislil, da na nezavedni ravni velikokrat nekaj registriramo, na zavestni pa naredimo vse, da nam ta vednost ne bi prišla preveč blizu. Zanikanje nam tako mnogokrat pomaga, da tisto, kar je travmatično, potisnemo v globino našega nezavednega in se potem na ravni zavednega obnašamo, kot da travmatično dejansko ne obstaja.

Ameriški profesor Richard Tedlow se je vprašal, zakaj v sodobnem svetu korporacije vse bolj uporabljajo raznovrstne oblike zanikanja, zlasti ko gre za očitne naravne katastrofe. Kot primer je vzel ekološko katastrofo, ki se je pred dvema letoma ob črpanju nafte iz morskih globin v Mehiškem zalivu zgodila korporaciji British Petroleum. Takoj ko se je katastrofa zgodila, je vodstvo BP zanikalo razsežnost problema in se začelo delati, da gre le za manjšo nesrečo. Ob tem vehementnem zanikanju se je Tedlow najprej vprašal, ali je možno, da vodstvo korporacije res ni vedelo za razsežnost nesreče. Lahko predpostavljamo, da vodstvo ni vedelo, kaj se v resnici dogaja, da pa so vedeli ljudje nižje na hierarhični lestvici, le da vodstvu niso upali poročati o nevarnosti. Naslednja možna predpostavka pa je, da so pravzaprav vsi od vrha navzdol vedeli, da so ob vrtanju zadeli ob delujoči vulkan pod morjem, le da je bil ta dogodek tako travmatičen, da so ga poskušali čim bolj odmisliti. Resnica je bila tako grozljiva, da sploh ni mogla biti dojeta kot resnica. Ljudje so tako videli, ne da bi videli. Vedeli so, hkrati pa niso želeli vedeti. Kot bi rekel Orwell, so bili zaščitniško neumni.

Ob problemu zanikanja je zanimivo tudi dejstvo, da tisti, ki mu neko dejanje zanikamo, razlago, ki je očitno skregana z resnico, mnogokrat sprejme. Posamezniki, ki varajo svoje partnerje, od ljudi, ki so počeli podobne stvari, včasih dobijo nasvet, da morajo svoja dejanja do konca zanikati. Mož, ki ga npr. žena zaloti v postelji z ljubico, bo tako trdil, da se je ženi zgodil le privid ali pa da je ljubica po naključju zgrešila pravo spalnico. Žena, katere mož je po naključju na njenem računalniku našel ljubezensko sporočilo ljubimca, pa bo trdila, da so ji nepridipravi računalnik za nekaj ur odtujili in se poigrali s pošiljanjem fiktivnih ljubezenskih sporočil.

Problem takšnih zavajanj ni le v banalnosti zgodbe, ki si jo je tisti, ki želi drugega pretentati, izmislil, ampak tudi v tem, da takšni zgodbi drugi večkrat slepo verjame.

Politiko se mnogokrat primerja z najstarejšo obrtjo in ni naključje, da tudi tukaj najdemo podobne mehanizme zanikanja kot v ljubezenskih razmerjih. Spretni politiki, ki so ujeti pri kaznivih dejanjih, naredijo vse, da ta dejanja do konca zanikajo. Prva strategija je, da narediš za zblojenega tistega, ki na nepravilnost opozarja. Naslednja, da vztrajaš, da ti je bilo vse podtaknjeno. Potem pa seveda opozoriš, da so drugi bili še hujši v svojih prestopkih. Politik, ki je zasačen z roko v marmeladi, bo tako najprej trdil, da roka sploh ni bila roka in marmelada ne marmelada. Če to ne bo dovolj, bo vztrajal, da roka ni bila njegova ali pa da mu jo je nekdo vodil. Na koncu pa bo poudarjal, da njegova marmelada ni bila nič proti tisti, ki so se jih lotili drugi.

Tako kot pri zanikanju v zasebnem življenju je tudi to problem, da določeni ljudje tistemu, ki zanika, po svoje verjamejo. Strastne politične privržence, ki so globoko predani nekemu politiku, tako ne bo zmotilo dejstvo, da so ga našli z obema rokama v marmeladi.

Že pred desetletji so se psihoanalitiki spraševali, kako je možno tako močno sledenje voditeljem, ki očitno lažejo in potvarjajo dejstva. Ko se je Anna Freud vprašala, zakaj ljudje ne prepoznajo tovrstnega obnašanja, je bil njen prvi odgovor, da se pri mnogih zgodi identifikacija z agresorjem, ko slednjemu ljudje sledijo, ne glede na njegova dejanja. Hanz Kohut pa je dodal, da ljudje najbolj sledijo tistim voditeljem, ki izražajo nekakšno mesijansko držo, kažejo popolno nezmotljivost in svoja mnenja izražajo brez vsakršnega dvoma. Ob tem je zelo pomembno, da tisti, ki nekaj zanika, to zanikanje kot papiga kar naprej ponavlja. Že antropolog Maurice Bloch je namreč opazil, da nenehno ponavljanje istih razlag nima namena, da bi se stvari razložile, ampak da bi se še bolj zakrile.

Še posebej močno se ljudje oprimejo zanikanja takrat, ko gre za vprašanje preživetja, zato je zanikanje zelo močno pri srčnih in rakavih bolnikih.

Shlomo Breznitz je v osemdesetih letih raziskoval zanikanje med bolniki in ugotovil, da obstaja osem različnih oblik zanikanja in da je nekakšna progresivna logika glede tega, katere vrste zanikanja uporabljamo. Bolj ko postaja zdravstveno stanje posameznika resno, bolj se začne oprijemati primitivnejših oblik zanikanja. To se zgodi zato, ker prejšnje ravni zanikanja niso več pomagale obvladovati travmatično situacijo. Seveda ne gredo vsi ljudje skozi podobne faze zanikanja. Nekateri mnoge faze kar preskočijo. Če je za posameznika neka grozljiva informacija pretežka, se lahko dogodi, da bo kar naenkrat omedlel, kar je ena od oblik, da se nam s situacijo ni treba soočiti.

Po Breznitzu je prva stopnja zanikanja običajno povezana s tem, da posameznik zanika, da neka nevarnost zadeva njega. Že v šestdesetih letih so kardiologi ugotovili, da če se težki srčni bolniki po naključju znajdejo v bližini nekoga, ki je doživel srčni infarkt, se velika večina med njimi ne identificira z osebo, ki se ji je to dogodilo, in tako ne misli, da se lahko infarkt kmalu pripeti tudi njim.

Druga stopnja zanikanja zadeva zanikanje resnosti situacije. Ljudje, celo tisti, ki so že imeli srčni napad ali kakšno obliko raka, npr. dolgo odlašajo z iskanjem pomoči. Tretja oblika zanikanja pa je povezana z idejo, da če smo upoštevali večino nasvetov, kako bolj zdravo živeti, za nas ne velja več nevarnost, da bi se nam bolezen ponovila. Skratka, če smo nehali kaditi, začeli telovaditi, jemljemo zdravila, smo nekako zaščiteni. Četrta oblika zanikanja je povezana z zanikanjem čustev, ki se nam ob bolezni porodijo. V študiji pacientov, ki so doživeli infarkt, je do takšnega zanikanja prišlo pri osebah, ki so sicer priznale, da jim je bolezen za trenutek sprožila strah pred smrtjo, vendar so ga hitro popolnoma odmislili in tudi odrinili vsa čustva, ki so povezana s smrtjo. Če ta oblika zanikanja ne deluje, pa ljudje hitro prevzamejo naslednjo, ki je povezana s tem, da posameznik sicer občuti tesnobo, a je ne poveže s svojo boleznijo, ampak s kakšnim drugim problemom. Ukvarjanje z dokaj nepomembnim problemom tako postane način, kako se soočamo z resno težavo.

Med najbolj trdovratnimi oblikami zanikanja je tista, ko ljudje blokirajo vse informacije o svoji bolezni. Tisti, ki so npr. preživeli srčni napad, se ne želijo več gibati ali bolj zdravo prehranjevati. Vsaka informacija o zdravem življenju postane ogrožujoča, ker jih spominja na njihovo ranljivost in na bližino smrti, ki so jo z boleznijo izkusili. Ne glede na to, kako močno je zanikanje, pa večina ljudi na nezavedni ravni kljub vsemu registrira informacije o svoji bolezni in ena od oblik, kako se poskušajo soočati s temi informaciji, je padec v depresijo ali celo psihozo.

Freud je dojemal zanikanje kot nezaveden zaščitni mehanizem proti zunanjim nevarnostim (npr. informacijam), ki ogrožajo posameznikov jaz. Daniel Goleman je desetletja kasneje naredil eksperiment, ki je pokazal, kako lahko takšno zanikanje deluje, ko je skupini ljudi pokazal seksualno eksplicitne slike, naslednji dan pa so nekateri zanikali, da bi te slike kdaj videli. Goleman je zaključil, da mora v naši zavesti obstajati del, ki je najprej registriral, kaj je slika vsebovala, da je lahko v naslednji fazi posameznik vedel, čemu se mora izogniti tako, da tega ne bo videl. Ljudje naj bi vedeli, kaj se dogaja, in potem pohiteli, da dajo na svoje mesto nekakšen zaščitni filter, ki jim omogoči, da trdijo, da niso nič videli.

Problem danes pa je, da se je pojavil še en zaščitni filter, ki spreminja realnost tega, kar naj bi ljudje videli. Novice, ki jih npr. ljudje dobivajo prek interneta, bodo v prihodnosti vse bolj individualizirane in tako posameznika sploh ne bosta nujno brala istih novic. Že zdaj veliki internetni brskalniki različnim ljudem dajejo popolnoma različne rezultate. Ko so ljudje hkrati na svojih računalnikih v brskalnik Google vtipkali besedo Egipt, so dobili popolnoma različne zadetke. Nekaterim so se med prvimi pojavile strani, ki propagirajo potovanja v Egipt, drugim pa politične novice o Egiptu. Rezultati so namreč bili odvisni od tega, kakšen računalnik posameznik uporablja, katere novice prebira na spletu in po katerih informacijah sicer najbolj brska.

V krasnem novem svetu si lahko predstavljamo, da bomo imeli vse manj zanikanja, ker bo to za nas opravila že sodobna tehnologija. Morda bo takrat tudi manj političnih sporov, ker bodo podporniki ene politične linije na spletu dobivali samo informacije o svojih ljubljenih politikih, medtem ko jim informacije, ki so nasprotne njihovim prepričanjem, sploh ne bodo prišle pred oči. Namesto da bi si sami zatiskali oči pred stvarmi, ki jih ne želimo videti, bomo lahko nenehno gledali, pa nič videli.