Tiskane izdaje
Trboveljski pesniški rojak Uroš Zupan vsakič znova razveseli. Kakšnih sentimentalnih drobcev iz polpretekle lokalne zgodovine se spominja ta tip! V soboto je pisal o zapiranju poletja. Tako je poimenoval svoje davne septembre v Trbovljah. Uroš je v besedah tako prekleto prizanesljiv. Piše, da so jim, mulariji, vsako leto na začetku septembra spraznili bazene. Celo vse tri v Zasavju.
Ob njegovih spominih se človek spomni svojih. Ljudje, ki so praznili bazene, ko je sonce še toplo božalo, so v mojih spominih - leseni. Leseni v razmišljanju. Ker so se datuma praznjenja bazenov držali kot pijanec plota. Tudi plotovi so bili včasih v glavnem leseni.
Torej, dragi Uroš. Če se po desetletjih sprašuješ, ali smo takrat, ko so nam to počeli, sploh posedovali takšno občutljivost, da smo to zaznali, vedi: smo jo. In praznjenja bazenov nismo jemali za samoumevno: ker je september, mora voda ven. Ker je bila lesena - mislim na oblast -, smo se ji uprli. Nekateri smo preprosto odšli ... Drugam iskat tople septembre. Take, s polnimi bazeni vode. Zato še danes z velike distance gledamo na zapiranja poletij, na zapiranja zim, jeseni in pomladi. Kajti še vedno se dogajajo. Tu, dragi Uroš, se še vedno zapirajo med plotove. Med plotovi prirejajo celo - evente. Le da jim zdaj že nebo pošilja znamenja. Ki pa jih še ne znajo brati.
V sredo, na primer, je nad Trbovljami še nebo jokalo. Kaj jokalo. Cmerilo se je. Nekateri so mislili, da zato, ker je prišel cirkus v mesto. Če je cirkus seveda pravi izraz za to, kar vsako leto septembra parkira na igrišču med občino in mestnim parkom. Uroš bi temu rekel ringlšpil. No, potem se je izkazalo, da črni oblaki na nebu niso zaradi ringlšpila, ampak zaradi cirkusa, ki ga je v mestnem parku pripravila lista, ki je lani zmagala v lokalni cirkuški, no, volilni areni. Po enem letu Lista za naše Trbovlje narod še kar farba z zabavo, igrami, hrano in pijačo in z bla bla, da ima rada Trbovlje. Če bi bilo to res, bi od sebe v enem letu dala tudi kakšno delovno mesto.
Ko smo pri teh. Za dva vem, ki sta si našla delo. Prvi je še nedolgo tega po Indiji iskal posel za zagorski Tevel, kjer ima sicer nekaj bogastva vloženega tudi lastnik trboveljske STTIM Peter Kotar. To je tisti, ki ga preganja Cerarjeva oblast. To pa je tista oblast, ki ji je lani na zasavskem terenu do zmage pomagal Gašper Koprivšek, pred tem Golobičev kader. SMC se mu je zdaj oddolžila s službo v stranki. Postal je njen svetovalec za mednarodne odnose. Čestitamo. Prejšnji teden je odšel na Kitajsko, kjer je v toplem septembru nagovoril ljudstvo na univerzi v Jinanu. Naš Gape je tam rekel: »En pas, ena pot.« Zdaj nas skrbi, če bo našel tudi drugo pot - nazaj.
Drugi, ki si zasluži še več čestitk, ker mu je uspelo iz Zagorja priti v službo v Trbovlje - večina jih beži v obratni smeri -, je Mišo Gornik, še lani prvi človek projekta Podjetno v svet podjetništva pri razvojni agenciji RCR. Mišo je na lastnem primeru pokazal, kaj pomeni biti podjeten. Odšel je. Iskat topli september. In ga našel - v Dewesoftu.
