Tiskane izdaje
Pravijo, da nedolžnih ljudi ni. Da so le krivi, neumni ali pa nesrečni primerki človeške rase. Te dni sem listala dve povsem različni zadevi: občinsko glasilo in časopis. Pri obeh sem na koncu imela isto dilemo: če nedolžnih ni, kakšno je potem »preostalo sorodstvo«? Če parafraziram: če nedolžnih občinskih glasil ni, kakšna so, potemtakem, preostala?
Da ne bo dilem: listala sem le eno od mnogih, za katera se celo z najvišjih državnih instanc zaradi nedopustne propagandne platforme, kakor pravi prva dama Društva novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek, krepijo zahteve po ukinitivi. Lokalni oblastniki skozi glasila razmetavajo naš denar za lastno promocijo. Oprostite, nisem listala Jankovićeve Ljubljane, ampak trobilo prve trbovske gospodične Gabrič Srčno. In, veste, kaj? Bogme, da se nam bližajo volitve: projektov na kupe, ne širimo pa fame, da denarja zanje ni.
V še hujšo dilemo so me pahnile Finance. Dale so prostor komentarju na temo zasavskega Eko kroga, s pripisom, kot je treba. Da ne izraža nujno stališča uredništva. Saj bi bilo čudno, če bi kdor koli, ki oblikuje javno mnenje, stal na strani ekspanzije zla. A ločnica med stati na strani in stati ob njej ni vedno jasna. Zato se mi tudi v primerih, ko kdo zgolj stoji ob strani nečemu slabemu, zastavlja vprašanje: kakšen je um, ki stoji ob strani širjenju zla; kakšni so bili umi, ki so stali ob strani širjenju zla v Evropi pred fantomskim letom 1941 in kakšen je um, ki stoji ob strani skritim breivikom - teroristom po umu, duhu in značaju?
Ko smo pri Eko krogu. Slišim, da je po Goldmanu zdaj tudi naš predsednik Pahor sprejel slovenskega okoljskega Nobelovca Uroša Macerla, prvega moža Eko kroga. Ali sta zakopala sekiro iz časov najhujše ekspanzije prašnih delcev, ko je takrat še premier Pahor raje prisluhnil direktorjem iz Lafargea kot pa »pastirju« iz Ravenske vasi, nam ni uspelo izvedeti. Se mi pa vseeno zdi, da sta na najboljši poti, da storita to dejanje s sekiro. Ko je predsednik Pahor nazadnje vabil Macerla k sebi, je ta raje kot k narodovem pastirju odšel na planino k ovcam ... Ampak tisto so bili še analogni časi okoljskega aktivizma.
In ko smo pri Lafargeu. V teh dneh mi je pot prekrižal Parižan. V Zasavju je v objektiv želel ujel stare knape. Žal je našel le prazne jame. In ko je tako v pokrajini nad jamami strmel prevzet nad vonjem trav, šumenjem rek in - kako že poje Brnčič? - toplimi očmi deklet ter se čudil in radostil, da niti dvesto let rudarjenja ni moglo uničiti zasavskih lepot, sem ga previdno vprašala, ali morda ve, kaj jih pa skoraj je uničilo. Ni vedel. A je izvedel: francoska cementarna. »Naš Lafarge,« je izstrelil in dodal: »Zaradi epizode v Siriji ga ne maram.« Razumljivo. Ko pa je tudi v tem primeru šlo za ekspanzijo. Tudi zla. Zdrav um ji ne stoji ob strani.
