Tiskane izdaje
Josif Brodski je bil zaljubljen v Benetke. Zaljubil se je vanje in se vanje vračal. V Penelopo mest, kakor je rekel: v kraj, ki čez dan tke vzorce hrepenenja, ponoči pa jih razdira. Ker vzorcem nekaj manjka. Kakor Penelopi Odisej ... To me spominja na župansko kandidatko, podžupanjo Jasno Gabrič, ki ima začasno bivališče zunaj Trbovelj, ki se vanje torej le vrača in ki je samo avgusta za prevoz na delo prejela 230 evrov. Si Trbovlje zaslužijo župana, ki se vanje le vrača?
Ko se je Brodski nekoč spet vrnil v Benetke, je spoznal: tisto, kar velja navadno za novo kri, se na koncu vselej izkaže kot preprosta stara scalina. V tale predvolilni čas se mojim Trbovcem ponujajo točno takšne bodoče županje in župani: ki zase pravijo, da so nova kri. Meni so bolj kot Ciceru Rim. Cicero je preklinjal Rimljane, da so izrojen plebs, ki mu je le do lastnih koristi in oblasti in ki en dan slavi morilce, naslednji dan tiste, ki bi se maščevali, tretjega dne pa služijo spet tretji ideji. Skratka: moji Trbovci bi rekli, da so neumni Rimljani padali le na »galamo«. Se bojim, da ne bodo tudi Trbovci ...
Ko je kandidatka Gabrič leta 2012 z liste LDS šla za podžupanjo, je že prvi dan spregovorila par stavkov za lokalno TV. Kot butne nova kri v glavo, je tudi ona navalila, da pride čez dva dni na daljši intervju. A ga je, glej ga zlomka, že naslednji dan preklicala in se tretjega dne pojavila na - drugi lokalni TV. Ni bila dolgo na oblasti, kar potrka pri lokalnih kulturnikih in že na pragu, kot se za novo kri spodobi, »zagalami«, kdaj se mislijo umakniti sveži krvi. No, rekla je mladim. In povzročila predvsem hudo kri. Nakar se je, še čisto nova, vrgla na ekologijo. Kot županska kandidatka se zanima za svet brez odpadkov, dve leti nazaj pa je razglabljala o zraku v Trbovljah, ki da je bil isti z Lafargem ali brez njega.
Se pravi, svet enako smrdi, eeh, diši z odpadki ali brez njih. Vsem, ki bi radi vohali onesnažen zrak, je svetovala obisk šoštanjskega kotla. Kot da Trbovci ne bi brali Brodskija! In kot da ne bi tudi oni vedeli, da so vonji motnje kisikovega ravnotežja. Od silovitosti vdora drugih elementov - recimo benzena iz Lafargea - pa je odvisno, ali dobimo vonj, zadah ali galamo, eeh, smrad. Zadnja dva, recimo, ljudem predvsem smrdita. Potem se je podžupanja Gabrič ne več tako nova neko jutro nepovabljena pripeljala na tiskovko okoljskih aktivistov, jim skoraj odrla kožo, podprla cement, jih nekaj nadrla in podrla rekord v odhodu s tiskovke. Mlada kri, pač ... Ki je naše Trbovlje v dveh letih in pol takole čez palec stala 50.000 evrov, prinesla pa Listo za - naše Trbovlje.
Sicer pa sem slišala, da v Zasavju obstajata dve vrsti županskih kandidatov, ki so sprva želeli biti v zmagoviti SMC, potem pa šli na svoje. Hrastniški Marko Funkl se je od SMC poslovil, ker ni hotel biti v stranki z drugo ligo bivših eldeesovcev, je rekel. Načelen mladenič. Ki mu je Gabričeva pripisala zasluge, da je ostala zunaj. Jo je že prepoznal za bivšo eldeesovko iz lige Mici Juraja ...
Galama in smrad ljudem predvsem - smrdita.
