Tiskane izdaje
Včeraj sva s kolegom premlevala o ljudeh iz zasavskih dolin, sodobnikih, ki so dosegli globalno slavo, pa nama nikakor ni uspelo priti niti do deset. Če seveda štejeva, da sta Trboveljčan Jani Novak in Laibach en sam. In Irwin oziroma Novakov rojak Roman Uranjek drug - sam. Ali da je očesna kirurginja Brigita Olup Drnovšek ena sama. Kar tudi v resnici je, kakor pravijo Zagorjani. In pri njih sva se kar ustavila. Njihovemu Janezu Drnovšku sva pripela nesporno prvo mesto med sodobniki, ki so poželi svetovno slavo. Politika očitno bolj kot vse drugo poveliča tiste, ki se ji predajo ... Če jih prej ne ugonobi ...
Sicer pa so tudi Hrastničani že pred Zagorjani imeli svojega »Drnovška« v Stanetu Dolancu, Titovi desni roki in jugoslovanskem notranjem ministru, ki je umrl 1989. - v času, ko so zagorski »opozicijski omladinci«, ZSMS-ovci, iskali svež obraz v politiki ter ga našli v - Drnovšku.
Nekaj let pozneje je v Zagorju potekal znameniti 14. kongres ZSMS-Liberalne stranke, kjer se je ta preimenovala v LDS, Po kongresu so šli akterji z Drnovškom na večerjo v Medijske toplice. Lokalni »omladinci« so že tam kovali »zaroto«, ki se je v zgodovino kasneje zapisala kot desetletna uspešna zveza med LDS in Drnovškom. V zgodovino niso prišli, takratni visoki državni »omladinski« funkcionarji pa se še danes kitijo, kako so Drnovška pripeljali in vpeljali v politiko ...
Nekdanji »omladinci« so se v 25 letih seveda postarali, skupaj z mlado državo Slovenijo. A če vprašate enega od njih, prvega Zagorjana Matjaža Švagana, so navznoter ostali mladi(nci), čeprav se je časopis, ki je v 90. letih izhajal v prestolnici, razpisal o tem, da se jim je zlasti navzven uspelo otresti ostankov starega sistema. V petek bodo v Zagorju počastili spomin na častnega občana Drnovška pod sloganom Človek se ne rodiš, človek postaneš.
Na pragu bližajočih se volitev sva s kolegom poskušala prešteti še omembe vredne trboveljske politike. Če imajo Hrastničani Staneta Dolanca, Zagorjani pa Drnovška - koga imajo poleg Mihe Marinka Trboveljčani? Za kratek čas sva se zadržala pri nekdanjem trboveljskem radijskem novinarskem kolegu Alešu Guliču. Tudi on je, odet v znamko LDS, nekoč prišel v slovenski parlament (a takih je veliko), v bruseljskega mu ni uspelo. Zdaj Tone Anderlič, prvi mož LDS, napoveduje vrnitev stranke vsaj na volitve - če že ne na povolilni parket. Še dobro, da je Anderlič med »novimi« obrazi stare dame LDS poleg staroste Jožefa Školča omenil tudi našega Lekota, s kolegom sva ga namreč že oba skoraj videla pri Marjanu Šarcu ... in oba v jok. Solze nimajo vonja, piše Brina Svit, zato nas tolažijo ...
