Tiskane izdaje
Kaj se dogaja v Ljubljani! Menda se je eden spomnil in napravil spletno stran Zlovenija ali nekaj takega, za katero je že sam ugotovil, da ne bi smela obstajati. Dobro, zakaj potem obstaja? Nam tu doli, južno od Dolskega, ni nič jasno. Ta stran je, kakor jo razumemo, za nekaj purgerjev tudi terapevtska, saj lahko Slovenec prek nje spozna Zlovenca soseda. Ne tako kot na primer na portalu najdiljubezen.si, ampak ga spozna v - misel. V nestrpno misel. Spozna, da sosed, ki je na dvorišču otroku dal bonbonček, v resnici ne mara otrok. Da ima v biti rad le - bele otročke. Otročke na tej strani meje. Onim z druge strani, recimo sredi koruznih polj pri petih stopinjah ali v šotorih v Rigoncah, ne bi dal niti tople roke, kaj šele bonbon. Svet je zunaj podeželske pameti. Na vasi so otroci otroci. Lastnega enako mahnemo s kolom kot sosedinega. Da ne bi slučajno mislila, da je njen kaj več!
Omenjena spletna stran, no, v bistvu nekak mestni blogerski pogled na reke migrantov v južnih vaseh, je skregal pol države. Sovražni govor na facebooku je zacvetel, mi, tu doli, ki smo zadnjega begunca v živo videli v vojni za samostojno Zlo..., eh, Slovenijo, begunce iz tokratnega vala pa enako kot Ljubljančani spremljamo le prek TV-ekranov (čistunstvo, eeh, čistoča je le čistoča!), mi, torej, pa se po kmečko sprašujemo, čigava je stran. Dajte nam ime! Na vasi imamo vsi imena. Še sosedov krap ga je imel, dokler mu ga niso zastrupili. Ubogi Franci. Torej ga ima tudi človek, ki seje zlo. Saj je tudi njega mama rodila.
Smo podeželani prebrali, da so se v prestolnici zdaj zakamuflirali še tisti, ki so na spletni strani Zlovenije sicer imeli imena. Obžalovali, pardon, zatajili so mame in ate takoj, ko so neki drugi nepridipravi na facebooku poiskali njihove fotografije in z njimi in njihovimi najbolj nestrpnimi izjavami polepili pol Ljubljane. Podeželani to pozdravljamo. Je pa le dobro vedeti, ko se včasih kot dnevni migranti vozimo na busih ljubljanskega mestnega prometa, kdo se samo dela do prišlekov prijaznega.
Sploh pa smo pri nas nekoč fotografije ljudi, tako kot jih zdaj mestni pribijajo na zid na facebooku, pribijali na drevje. S celim imenom smo jih, pa zato ni nihče imel težav. Res, da smo pribijali samo pokojne, a vseeno. Svojci so bili še ponosni. Več fotk ko smo pribili, več ljudi je prišlo na pogreb. To pri nas šteje. V Ljubljani pa zdaj ta pribiti grozijo s sodiščem ...
Gremo mi raje nazaj na vas. Mar bi se ljubljanske srajce po Trbovljah in facebooku naše občine zgledovale. Na njem je vse z'lo z'lo fajn. Še malo, pa bodo Trbovlje Z'lobovlje postale. Ste že videli novo gugalnico v parku, na facebooku sprašuje naša občina. Sledi vest, da bo tudi štipendije delila, pa vodo napeljala, pa praznike nam vošči, pa utrinke z otvoritve vaške steze in igral na hribu s pojočimi otročki nam slika, in še in še. Ljudje, če berete to, začutite, da je življenje ena sama lepota. Vita* je pri nas bella**, Ljubljančani! Facebook pa, kakor pri vas - fakebook***.
*življenje
**lepo
*** zlagana knjiga
