Tiskane izdaje
Ljudi, ki se hočejo ograjevati - z lesom ali z rostfrajajem -, je treba razumeti. Tako kot one, ki hočejo ograje preskočiti. Na ograje prisegajo ljudje, ki ne želijo, da bi jih drugi ujeli na delu, in oni, ki nočejo videti čeznje, saj bi sicer kaj kmalu ugotovili, da je drugje bolje in lepše. Ograje zmeraj netijo spore, ne glede na to, da ves svet ve, da se da prav vsako preskočiti ali kakorkoli že obiti. Razen! Razen ograj v glavah. Teh ne obidejo ne čas, ne bog in ne hudič. Poglejmo samo po zasavski deželi.
Pred dnevi se je v zagorski knjižnici mudil Tone Partljič. Človek, ki je nekoč, ko je bil še aktiven politik, večkrat preskočil toto mariborsko ograjo in prihitel k nam. Tokrat je Tone v Zagorje prihitel bolj počasi, no, na pogovorni večer z naslovom Hiti počasi, ki ga je vodil - tako vodstvo zagorske knjižnice - izsušeni, eh, pardon, izkušeni novinar Roman Kukovič. Vsaj za enega res izkušenega zasavskega novinarja vem, ki je laskavo oznako, ki so jo zagorske knjižničarke in njim prijateljski ženski krog nadeli že davno pozabljenemu lokalnemu televizijcu Kukoviču, vzel za neslano šalo in črn humor. Kajti spomnil se je lokalca Romana, ki si je brez vednosti nacionalke »sposojal« osrednja poročila TV Slovenija in jih v eter pošiljal prek »svoje« teve. Ampak! Jaz zagorskih knjižničark ne bi pribijala na križ. Najbrž je Kuko tudi njim zaupal zgodbo o tem, kako se da prek zasavskih pregrad priti za sodelavca same RAI, italijanske tivu. Mamma mia, ženske! Ne dajte se ...
Ko smo pri Zagorjankah. V petek zvečer, slišim, bodo luči končno zaslepile tudi Zagorjane. Ne bat', ne bodo še prižgali novoletnih girland, le izkušeni prvi Zagorjan Matjaž Švagan bo na svetlo, v bistvu na temno, dal obnovljeno mestno središče. Obljublja svetlobni šok, no, šov. Fotka od rožnatih luči osvetljenega prenovljenega mestnega središča in zeleno osvetljenih curkov v rondoju je na netu v samo 24 urah doživela 11.000 ogledov. Ko bi svetloba le prebila tudi ograje okrog zagorske knjižnice.
Ko smo pri Romanih. Slišim, da se je del domače, trbovske scene ogradil pred nekim drugim Romanom, prvim freudovcem Vodebom. Da ga ne spusti v osrednji kulturni dom. Zato pride s petardo v bikiniju, joj, z lepotico Moniko, v Dom svobode na odrsko psihoterapijo šele 28. ta mesec, dva tedna po predstavi v Zagorju. Ne daj se preizkušnjam, Roman.
Z ograjami se spopada tudi prenekateri Hrastničan, le da tega še ne ve - v nasprotju z Markom Funklom, občinskim svetnikom, ki kljub mladosti nenehno doživlja izkušnjo nesrečnega ograjevanja. Hrastnik je kot kraj iz Trumanovega šova, pravi Marko, kjer se zdi, da vsi vse vedo in vsi molčijo, kakršnokoli nasprotovanje pa sproži zgolj reakcijo stigmatizacije neposlušnih. Po domače: če ne blejaš kot bela ovca, te označijo in ne spustijo h koritu. Stanje v Hrastniku in Zasavju kaže realnost zatiranja napredka in stimulira ovčjerejo, kjer bodisi nihče ni iz krogov lokalnih oblastnikov bodisi so vsi, ugotavlja Marko. Ne daj se, Marko. Splača se boriti za svet brez ograj, v katerem bo smela tudi črna ovca svobodno do korita ...
