Tiskane izdaje
»Izgubili smo glavno padalo, zdaj smo na rezervnem, vendar nismo prepričani, ali sploh deluje,« je eden od bruseljskih uradnikov pred dnevi opisal težave vodilnih politikov pri iskanju odrešilne formule, s katero bi zaustavili padanje domin svetovnih razsežnosti.
Vse oči – pardon, slovenske so v glavnem izvzete, gremo se predčasne volitve – so v teh dneh uprte v Bruselj. Na maratonskem sestanku, ki bo trajal do srede, naj bi končno sprejeli julija napovedani odločilni paket ukrepov za zajezitev dolžniške krize. Bo operacija uspela in bolnik preživel?
Paket ima dva med seboj tesno povezana cilja. Prvič, določiti tehnične detajle za mehki, nadzorovani bankrot Grčije. In drugič, odločno ustaviti širjenje dolžniške krize na nove države.
Najprej je torej treba sprejeti podroben načrt, kako Grčijo dolgoročno rešiti iz dolgov. Banke, zlasti nemške in francoske, ki so Grčiji nespametno posodile več, kot je sposobna vrniti, naj bi ji takoj odpisale del, menda kar 60 odstotkov dolga, za preostanek pa podaljšale dobo vračanja. To hkrati pomeni, da bodo morale prizadete banke svoj kapital v razmeroma kratkem času občutno povečati. Same ali pa s pomočjo svojih vlad.
Druga ključna točka je zadostni kapital za prekinitev širjenja krize na druge članice evroobmočja. Gre za oblikovanje zajetnega reševalnega dežnika, ki ga bodo financirale evropske države, tudi Slovenija. Samo tak dežnik, zagotavljajo z vseh strani sveta, bo lahko pomiril finančne trge oz. vzel krila finančnim špekulantom. V zvezi s tem se omenjajo različne številke, od 1.000 do 2.000 milijard evrov.
Evropa je sicer že pred časom oblikovala dva sklada, oba s čudaškim imenom. Prvi, EFSF, je težak 440 milijard evrov, pri čemer je bila dobra polovica že porabljena za reševanje Grčije, Irske in Portugalske. Drugi je ESM s 500 milijardami evrov, ki naj bi po prvotnih načrtih začel delovati leta 2013.
Toda od takrat so se razmere precej spremenile. Ko sta bila sklada ustanovljena, se je resnično razplamtevala le grška kriza, pozneje pa so se v podobnih težavah znašle še Portugalska, Irska, Španija in Italija. Vsota javnih dolgov omenjenih držav je strašljiva, 3.350 milijard evrov, blizu 35 odstotkov BDP evroobmočja. Zmogljivosti obeh skladov, najbolje združenih, bi se morale tej številki bistveno bolj približati, menijo vplivni ekonomisti.
Ali bodo evropski voditelji, zlasti Merklova in Sarkozy, dosegli soglasje o omenjenih dveh ključnih točkah reševalnega paketa, ostaja odprto. Do zdaj ga niso. Merklova še vedno vztraja, da morajo Grčija in druge grešnice najprej na pot pokore. Sarkozy bi na drugi strani ukrepal velikopotezno in takoj, saj se boji širjenja okužbe na Francijo in njene banke. Oba sta pred volitvami.
Kako je Evropa zabredla v tako godljo?
Sosledje zgrešenih potez je morda najbolj nazorno opisal Charles Wyplosz, profesor na ženevskem Graduate Institute. Kot pravi, so evropski politiki ob lani sprejeti terapiji za Grčijo spregledali nezadovoljstvo finančnih trgov. Cena posojil sumljivih držav se je povečala, s tem pa tudi obremenitev državnih blagajn. To je sprožilo dodatne dvome finančnih trgov. Nastal je ciklon, ki ga je s fiskalno disciplino mogoče preprečiti. Toda če se enkrat razdivja, zategovanje pasu stanje samo poslabša. In prav za ta korak se je sredi krize prehitro odločila EU. Veliko škode je naredila tudi ECB, ki ni opravila svojega dela naloge.
Evropski politiki so torej storili kar nekaj napak. Bolezen so zdravili s preveč blagimi, pa tudi povsem napačnimi zdravili, hkrati pa podcenili nevarnost okužbe. Grčija bo kljub vsemu trudu bankrotirala; podobna usoda bržkone čaka Portugalsko. Irska se bo verjetno rešila, a tudi to ni gotovo. Mnoge druge države trepetajo.
Problem Evrope je, da se prepletata dve krizi, ki druga drugo spodbujata – globalna finančna kriza in kriza vodenja evroobmočja oz. EU. Ob tem ostajajo interesi članic, zlasti obeh največjih, različni. In seveda, vse bi se iz pasti rade izvlekle čimbolj poceni.
Zadrega evropskih voditeljev je bila velika tudi zato, ker je imela Grčija v rokah orožje obupanca. Če bi jo Evropa prepustila samo sebi, bi se lahko odločila za izstop iz evroobmočja. Pred poldrugim letom bi bila to za Grčijo in Evropo morda najboljša med možnostmi, ki so vse po vrsti slabe, toda Bruslju se takrat ni zdela sprejemljiva. V tej fazi širitve dolžniške krize pa večina misli, da to ne pride več v poštev. Nedogovorjenemu, nenadzorovanemu, enostranskemu izstopu bi sledil kaos v sami Grčiji pa tudi širše.
Grčija je de facto že bankrotirala. Vendar tega za zdaj formalno noče priznati nihče; po eni strani se reševalci bojijo učinkov takega priznanja, po drugi pa je še vedno veliko razhajanj okoli tistega, kar bi morali napraviti že pred časom – ji reprogamirati dolgove in pozneje dovoliti nadzorovan izstop. Dogovor o tem se lahko še vedno ponesreči.
