Zato

Nobenega dvoma ni bilo, da bo predsednik, da bo celo odličen predsednik in da je med Slovenci tako priljubljen, da se desnici sploh ne bi splačalo iskati protikandidata. Potem ga je levica, na papirju zavezniki, torej, prepričala, da je njen edini kandidat tudi za parlamentarne volitve, odrešitelj liberalneje mislečih Slovencev, edini, ki je sposoben prvaku desnice zreti naravnost v oči in ostati miren. Njegova osebna integriteta je bila nedotaknjena, nobenih skritih fondov, nobenih nakazil na slamnata podjetja na Cipru, v Liechtensteinu ali na Deviških otokih, s kovčki ni nikamor vozil denarja, ni se mazilil s kakšnim Opusom Dei in delal po navodilih iz Vatikana, osumljen ni bil nobenega jemanja podkupnin pri trgovanju z orožjem ali naročilu oklepnikov.

Pred volitvami 2008 so se njegovi nasprotniki lahko oklenili le izjave iz velikega intervjuja v Playboyu, kjer je povedal, da tako rad teče, da je tako rad telesno aktiven, da včasih po polnoči popije redbul, da gre lahko na daljši tek, ko je delovni dan za njim. In da zato po teku včasih teže zaspi. V kravalu, ki je nastal po zmagi na volitvah, so vsi preslišali njegovo izjavo, od katere ni nikoli odstopil. Da je bil pripravljen prevzeti odgovornost za spremembe v družbi, politiki in gospodarstvu in da se nikakor ni videl zgolj kot osebna sprememba. Kot nekdo, ni pomembno, kdo, samo da ni bil Janez Janša. Borut Pahor je potem konec leta 2008 stopil v vsiljeno koalicijo s partnerji, ki naj bi tako kot on po osebnem in političnem prepričanju bili levičarji. Bizarni stranki Zares in ostanek LDS, v resnici vsi stari LDS, plus stand-up komik Slavoj Žižek, so se videli na levem polu. In seveda tudi oportunistični Desus, stranka upokojencev in njen predsednik Karel Erajevec, ki se je še pod Janšo navlekel na občutek moči in v resnici že ves čas nergal tudi Janši.

Kolumno si v celoti preberite na Polet.si ali kliknite TUKAJ!