Tiskane izdaje
Ko so življenje v antiki še uravnavali bogovi, so se drug do drugega vedli podobno kot danes ljudje. Zevs, najmogočnejši med njimi, je bil velik prešuštnik, kar ni njegove žene Here prav nič veselilo. Nasprotno, ko se je zaljubil v boginjo Loto, je ljubosumna Hera poslala nadnjo zmaja, ki je poskrbel, da visokonoseči boginji Loto niso prav v nobeni grški deželi dali zavetišča. Sprejeli so jo šele na otoku Ortigija, pozneje preimenovanem v Delos. Toda ljudje so mladi materi – boginji materinstva – oprostili. Na Delosu, kjer je rodila dvojčka, so ji postavili tempelj, na katerem piše, da je zdravje prva izmed vseh dobrin. In tako je ostalo do danes.
Zdravje je vso zgodovino absolutno na vrhu vrednostnih lestvic, zato se ni treba prav nič čuditi, da kažejo enak odnos do zdravja tudi današnje ankete javnega mnenja. Povsod po svetu je tako. Zdravje in bolezen kot temeljni izkustvi človeka pač presegata kulturne, politične, državne in vse druge razlike med ljudmi. Pri tem trčimo ob paradoks. Zdrav človek se dejstva, da je zdrav, sploh ne zaveda. Ne čuti svojih organov, telesa se zave šele ob bolezni in bolečini. Zato zdravi ljudje pogosto ne razumejo bolnih ali se preprosto ne menijo za njih. V vladah sedijo običajno zdravi ljudje in tem se zdi vsak evro, ki bi ga dodatno namenili zdravju, odveč. Seveda, ko bodo zboleli, bodo mislili drugače. A takrat bodo v vladi sedeli že neki drugi zdravi ljudje. Nemški filozof Arthur Schopenhauer (19. stoletje) je povzel to kratkovidnost v danes pogosto citirani misli: »Zdravje ni vse, vendar je brez zdravja vse drugo nič.«
Kaj je torej zdravje? Odgovor se je skozi zgodovino spreminjal. Nemški moralni teolog prof. dr. Eberhard Schockenhoff v svoji knjigi Etika življenja ugotavlja, da je bilo zdravje vedno hkrati zasebno in družbeno dobro. Tako nekoč kot danes se vse organizirane družbe ukvarjajo s skrbjo za zdravje. Vlade se konstituirajo in padajo ravno zaradi svoje (ne)uspešnosti na področju zdravstva.
Dolgo je zdravje veljalo za dokaz urejenega načina življenja, človekove harmonije s silnicami v naravi. V Hipokratovih časih (4. stoletjem pred našim štetjem) je bila naloga medicine sestaviti pravila za zdravo upravljanje življenja, skrb za kronično bolne in umirajoče. Tudi Platon s filozofskega vidika ni poudarjal bolezni, pač pa je med vsemi znanostmi dal posebno mesto nauku o zdravju. Danes se ukvarjamo predvsem z boleznimi. Zdi se, da se je to začelo v času zgodnjega krščanstva, ki je razumelo bolezen kot kazen za greh in je bolnike, torej grešnike, izoliralo od družbe. Bolezen je poslal Bog in Bog je tudi sam ozdravljal; medicina v tistem času ni doživela posebnega razvoja. A so kljub temu že v zgodnjem krščanstvu imeli zdravniki poseben status. Ljudem je bilo celo prepovedano živeti v kraju, kjer ni bilo zdravnika. Družba je torej že prevzemala nadzor nad (bolnimi) ljudmi.
Težnja k uporabi zdravja za regulacijo družbe se je začela odločeje kazati v 16. stoletju v utopičnih zamislih o državi Thomasa Mora, Francisa Bacona in Tommasa Campanella, ki so postavili zdravstveno politiko v službo družbene kontrole nad ljudmi. V 17. in 18. stoletju je »zdravje postalo meščanski sen« (Klaus Bergdol, nemški zgodovinar), ki so ga začeli uresničevati z zavarovanji, delavskimi združenji in sindikalnimi blagajnami, a hkrati s tem izvajati totalitarni družbeni nadzor nad ljudmi. »Raziskovanje bolezni je naredilo tako velik napredek, da je vse teže najti človeka, ki je popolnoma zdrav,« je zapisal v znanstvenofantastičnem romanu Aldous Huxley v 20. stoletju. To je danes že povsem resnično. Ljudje zahtevajo od zdravnikov vse več in več, menijo, da jim lahko prav oni ne le odpravijo bolezen, ampak priskrbijo tudi (izgubljeno) srečo.
»Zdravje stopa na mesto religiozne usmerjenosti, postalo je posvetni nadomestek za večno odrešenje,« ugotavlja Schockenhoff. K temu je pripomogla definicija Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki podpira iluzorno pričakovanje, da je »zdravje stanje popolne telesne, duhovne in socialne blaginje«, cilj družbe pa življenje brez bolezni in trpljenja. To seveda ni mogoče; zdravniki so postavljeni pred nemogočo nalogo.
