Zdravniki in zdravnice

V Sloveniji imamo 5637 zdravnikov in zdravnic z licenco, torej takih, ki delajo z bolniki. To je manj kot v kateri koli razviti državi. Ker s(m)o Slovenci bolni enako kot drugje, morajo naši zdravniki delati več. Pregledati morajo več bolnikov na dan, napisati več diagnoz, večkrat zreti smrti v oči in večkrat držati na smrt bolne za roko, ko umirajo. Zato je poklic zdravnika v Sloveniji dobesedno nevaren: umirajo leto dni prej kot drugi Slovenci, zdravnice pa kar 13 let bolj zgodaj kot druge ženske.

Medicinski fakulteti – mariborska in ljubljanska – vsako leto sprejmeta približno 280 najsposobnejših mladih. To ni pavšalna trditev, temveč dejstvo, utemeljeno na dveh točkah: med študenti medicine je največ gimnazijcev s Zoisovo štipendijo in na medicino se lahko vpišejo le dijaki, ki dosežejo na maturi zelo visoko število točk. Tak, državno uveljavljen točkovni kriterij je povzročil, da se poklic zdravnika pospešeno feminizira, saj je celoten slovenski osnovno- in srednješolski sistem zasnovan tako, da so uspešnejša dekleta. Zdravniki profesorji na medicinski fakulteti so že nekajkrat opozorili, da bi potrebovali sprejemne izpite, kot so jih imeli včasih, a država tega ne sliši. Feminizacija zdravniškega poklica povzroča, da bi potrebovali več zdravnikov. Zdravnice so namreč tudi matere, zaradi česar »izpadejo iz delovnega procesa«; nadomestiti jih mora nekdo drug, ki pa je že sam čezmerno obremenjen.

Študij medicine ni primerljiv z nobenim drugim študijem. Traja leto dni dlje (šest let) in je zelo zahteven. Poleg tega da mora mlad človek preživeti na desettisoče ur za knjigo, se zelo zgodaj sreča s hudo bolnimi in poškodovanimi ljudmi. Gledati smrti v oči pri 22, 23 letih ni lahko. Nekateri odstopijo, ker tega ne zmorejo. Še včeraj razposajeni gimnazijci se čez noč prelevijo v resne mlade ljudi. Po šestletnem študiju jih čaka še dodatno šestletna specializacija, torej učenje v praksi in z izpiti. V tem času jih tudi sistem najbolj izkorišča, saj tako rekoč normalno delajo, a jih slabo plačujejo, ogromno pa delajo tudi volontersko – torej neplačano, kot sužnji.

Velike razprave o tem, ali slovenski zdravniki delajo dovolj ali premalo, ki jih navadno sproži zdravstvena blagajna (ZZZS), so zamegljevanje dejstva, da ZZZS in vlada ne naredita popolnoma nič za nujne sistemske spremembe v zdravstvu. V sosednji Avstriji je normalno, da družinski zdravnik pregleda okoli 20 bolnikov na dan, pri nas pa se jih pred enim zdravnikom na običajen dan zvrsti okoli 40, v času viroz pa celo 70 ali 100. Podobno je na ljubljanski urgenci, kamor pripeljejo poškodovance. Kako naj se en zdravnik, pa četudi je superman, pogovori, se poglobi, je prijazen in še strokovno neoporečen s sto bolniki na dan?

Raziskave kažejo, da zdravniki zbolevajo pogosteje kot drugi ljudje. Večkrat jih boli glava, večkrat imajo bolečine v hrbtu, številnejši imajo povišan pritisk in holesterol, kot je to v običajni populaciji. Tako je po vsem svetu. Zdravniški poklic je zelo naporen že sam po sebi. Če je zdravnikov premalo, je to še potencirano. Raziskava med slovenskimi zdravniki je pokazala, da gre samo štiri (4) odstotke zdravnikov na bolniško takrat, ko bi svojemu bolniku sami predpisali bolniško. Če prevedemo: slovenski zdravniki delajo tudi takrat, ko imajo vročino, vnete sinuse, vneto grlo, rahlo pljučnico. Na bolniško ne gredo zato, ker bi ordinacije brez njih ostale prazne, bolniki brez zdravniške oskrbe. Tudi zato umirajo prej.

Posebnost zdravniškega poklica je nočno delo. Dokazano je, da dolgotrajnejša nespečnost neposredno izzove nekatere bolezni. Človek, ki 24 ur ne spi, se odziva in odloča tako, kot da bi imel v krvi promil alkohola. Zato je zelo pomembno, da so zdravniki naspani, ne pa, da jih ponekod pošiljajo na nočno delo nekaj dni zapored, čez dan pa tudi morajo delati. To je za bolnike slabo. Če spet pogledamo k Avstrijcem: tam gre zdravnik po nočnem dežurstvu domov. Pri nas pa v ordinacijo.

Naših oblasti ta vprašanja ne zanimajo. Zakone in pravilnike so napisali tako, da jih zdravniki ne morejo izpolnjevati, nato pa vsako priložnost izkoristijo za to, da zdravnikom v medijih očitajo napake in jih blatijo v javnosti. Namesto da bi v Sloveniji zaposlili vse zdravnike, ki jih medicinski fakulteti izšolata, so mnogi na zavodu za zaposlovanje ali gredo v tujino.

Zdravniki poskušajo razumeti drug drugega v lastnih stiskah, a ne za vsako ceno. Ko so izvedeli za uporabo smrtonosnega kalija v nevrološki kliniki, so se enotno izrekli, da ta zdravnik ne more več delati z bolniki. Če bi takšno potezo zmogli tudi bančniki in politiki, Slovenija zdaj ne bi bila zadolžena za 30 milijard evrov.

Kdo ve, kaj osebno težkega se je zgodilo zdravniku, ki se je odločil za uporabo smrtonosnega kalija ali pa zgolj provokacijo z njim. Zagotovo pa so k temu neposredno prispevale sistemske anomalije in izjemno slabi odnosi na nevrološki kliniki. Odnosi, ki imajo dolgo brado in več botrov, kot jih je videti na prvi pogled. Težave je bolje reševati sproti kot pustiti in si misliti, bo že kako. To velja za vso državo.