Nemška kanclerka Angela Merkel je prejšnji teden izrekla po mnenju mnogih za Evropo prelomne besede. Česa tako močnega si Američanom ni upal v obraz povedati še noben evropski politiki. Ta teden se je s »strateškim papirjem« o novi evropski obrambi in z idejami, kako naj Evropa postane tudi vojaško samostojnejša sila, že odzval predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker. Predstavil je tri opcije, ki naj bi bile v igri že prej, s Trumpovim ravnanjem in brexitom pa so dobile pospešek. Predlogi v marsičem spominjajo na Junckerjevih marca predstavljenih (in najbrž že pozabljenih) pet inačic o prihodnjem razvoju EU, saj se znova berejo kot za vse primere uporabna razlaga vremenske napovedi. Če bo dež, bomo potrebovali dežnike, če ga ne bo, jih ne bomo, če bo nestanovitno, se pa sami odločite. Kljub temu pa so v vsakem primeru povezani z denarjem. Z veliko denarja.
O Junkerjevih »opcijah« za »vojaško močno EU«, ki ne bo konkurenca Natu, naj bi šefi držav ali vlad razpravljali na vrhu EU 22. in 23. junija, ko bo komisija ponudila tudi osnutek zakona o tem, kako tako tesnejše vojaško sodelovanje do leta 2020 doseči tudi finančno. Kar bi lahko bilo logično, če bi v Evropi seveda kdo že vedel jasno povedati, kako naj bi take »združene armade Evrope«, tudi če bi bilo denarja na pretek, delovale, kdo jih bo vodil in čemu bodo služile.
Bo taka skupna evropska vojska temeljila na francoskih silah, ki so za Evropo sicer dovolj močne in tudi jedrske, a so preobremenjene že z opereacijami v Maliju? Bo jedro sestavljala nemška »bundeswehr«, za katero Nemci sami pravijo, da je le še »senca same sebe«, ker je nezadostno oborožena in prezaposlena z mirovnimi misijami, ali pa bodo temu standardnemu evropskemu dvojcu, ki se do zadaj v praksi ni strinjal še o nobeni mednarodni oboroženi vojaški akciji (Libija, Sirija), priskočili na pomoč tudi Poljaki, ki jih je, tako kot večino vzhodne EU, strah predvsem Rusije in zelo dobro vedo, da zgolj z evropsko vojsko in brez stoodstotne podpore ZDA nikoli ne bodo kos tej grožnji.
Vprašanj (in razhajanj) je še veliko in vsaj toliko, kot pri vseh ostalih evropskih temah, kjer se sedemindvajseterica ne more uskladiti niti o tem, kam z begunci, kaj šele o kriterijih, s koliko »hitrostmi« in s katerimi članicami se sploh lotiti reševanja tiste »jedrne« Evrope, ki naj bi vse ostale vlekla naprej in bi jo bilo treba najprej braniti, če naj od EU sploh še kaj ostane. Bo pod skupnim vojaškim dežnikom evrska EU, Natova EU, ali morda kakšna drugačna Evropa dveh hitrosti, o kateri je predsednik evropskega sveta (Poljak) Donald Tusk v enem redkih prebliskov briljantno pripomnili, da smo tako Evropo že imeli pred letom 1989, ali pa bo »pokril« celotno Evropo. Tudi s kandidatkami, kjer je logično pričakovati največ težav (Ukrajina), če o Bližnjem vzhodu, Afriki in posegih v drugi »soseščini« niti ne govorimo. In kdo bo o tem odločal?
Merklova ima seveda prav, ko trdi, da smo zakoračili v povsem negotove čase, ko bomo morali Evropejci več storiti za svojo varnost. Vendar bi se bilo pred tem, kakšne skupne vojaške sile potrebujemo, če sploh, najbrž smiselno uskladiti, o kateri oziroma kakšni skupni Evropi sploh govorimo. Šele za tem pridejo na vrsto dogovarjanja, kako jo s skupnimi močmi tudi ubraniti. In pred kom.
Tiskane izdaje
