Zemljanka

Na hišnem vrtu se je naselil jež. Opažen je bil že prejšnji teden, sama pa sem ga, kljub temu, da je znan po sopihanju obilnega, po vsej verjetnosti okroglega dedca, videla (še)le, ko se je ritensko spravljal v brlog. Domov hodim samo še spat, me je oblezla neprijetna misel, ko sem si ogledovala njegovo popolno zakamuflirano bivališče iz mahu, vej in bršljana. Ker spominja na zemljanko, je jež takoj dobil ime Silvo. Mogoče pa je Silva, a kakršna koli špekulacija dlje od tu, ali celo zgodbica o ježu sredi mesta, bi bila čista izmišljotina, saj Silva od zadnjega zadenjskega parkiranja ni bilo več na spregled. Da je še vedno v
zemljanki, je potrdil z rezkim bevskom, ko sem vanjo previdno pobezala z vejico.

Dobro jutro pa je neusmiljeno terjalo novo zgodbo. Odpravila sva se na tek. Včasih, ko noge postanejo lahke in se ni treba pri vsakem koraku ukvarjati z dvigovanjem kolen, se zrahljajo tudi misli in na dan izplava rešitev za zadevo, ki se je še malo prej zdela nerešljiva. Včasih, včasih pa tudi ne.

Sopihanje je hitro potihnilo, noge so se vrtele kot mlin, ko je dovolj vode, misli pa so še vedno mlele nemogoče ideje. Kaj pa, če bi napisala kaj o živalih na zelenjavnem vrtu – Dober, grd, hudoben bi bil super naslov –, ali pa o souporabi psov – za tiste, ki smo ostali brez, in druge, ki zanje nujno potrebujejo varstvo ... Nič ni bilo dovolj močno, dobro jutro je bilo že jutri, a me je to vse manj skrbelo, um se je preklapljal na drugo frekvenco, frekvenco, ko se trenutek zlije z večnostjo. Molekule telesa so se razpršile po zeleni goščavi in postale eno z njo.

Skozi krošnje dreves so se prebile prve dežne kaplje in zmočile vlažno rastje, ki je preraščalo ozko stezo. Sklanjala sva se pod njim, preskakovala robide, oplazile so naju koprive, blato se je odbijalo od tal na golo kožo, ko sva brzela po stezi, lahkotno kot poljska zajca. Ob hrumeči kalni reki, nad katero je z drugega brega poletela velika siva čaplja, sva za trenutek postala, in se iz gozda preusmerila na kolovoz med njivami vrtnin in polji koruze. Kaplje so bile vse gostejše, v kožo so se zabadale kot akupunkturne igle, okrepil se je veter, ki bi bil že hladen, če telo ne bi bilo tako razgreto. Snela sem očala, a jih hitro nataknila nazaj, ker sem se spotaknila ob prvi kucelj. Vseeno mi je bilo za premočenost.

Dobro jutro se je spisalo spontano. Zvečer sva se zadovoljno zavalila pred televizijo pod streho svoje zemljanke. Upala sem, da je ježu v njegovi, ki jo je pralo neurje, vsaj tako udobno.

P. S.: Silva je. Vsaj trije malčki se potegujejo za njene seske.