Azija ženskega spola: Ženski dejavnik šipka

Kitajski predsednik Xi Jinping je maja sklical najvišje vodstvo in zahteval rešitev v zvezi s poostreno napetostjo med večinskim narodom Hanov (ki sestavljajo 92 odstotkov kitajskega prebivalstva) in narodnostnimi manjšinami, zlasti Ujguri, ki vse bolj odkrito doživljajo prisotnost komunističnih oblasti kot zasedbo. »Etnične skupine morajo biti tesno povezane,« je dejal Xi. »Kot semena v šipku.«

Ko je pred nekaj dnevi vlada okrožja Cherchen v južnem Xinjiangu na svoji spletni strani objavila, da bo vsakemu na novo poročenemu zakonskemu paru, v katerem bo eden od zakoncev hanske, drugi pa ujgurske narodnosti, podarila po 10.000 juanov (1600 dolarjev) v prvih petih letih zakona, je bilo jasno, da kitajsko partijsko vodstvo znova računa na ženski dejavnik.

Vodstvo v Pekingu upa, da se bo ponovila zgodovina, v kateri se je kitajsko cesarstvo ozemeljsko širilo tako, da so vladarji spodbujali »barbare«, naj se poročajo s hanskimi dekleti, saj so vedeli, da bo družina, po kateri bo soproga in mati razprostrla svoj civilizacijski brokat, neizbežno postala kitajska. Otroci bodo govorili materin jezik, mož pa bo sprejel to konfucijansko mešanico ženske podrejenosti in prevlade, in čeprav bo ostal musliman ali lamaist, bo tudi on – da o potomcih ne govorimo – dovolj Kitajec, da mu bo iz srca izhlapel tisti uporniški občutek drugačnosti in sovražnosti do Hanov, ki so se naselili na njegovi zemlji.

Prav zato se Ujguri tako rekoč ne smejo poročati s hanskimi dekleti. Tega jim ne dovolijo starši, bratje, družine … Med njimi je le odstotek medetničnih zakonov. Ko je načelnik okrožja Cherchen Yasen Nasi'er mešane zakone razglasil za »vir pozitivne energije«, je Svetovni ujgurski kongres s sedežem v Münchnu odločno zavrnil to idejo. »Ujgurska in hanska kultura sta različni na skoraj vseh ravneh,« je dejal Dilxat Raxit, predstavnik za tisk te organizacije v izgnanstvu. »Zakon je le sredstvo za doseganje političnih ciljev Pekinga.«

Tudi med Hani je samo 1,5 odstotka mešanih zakonov, tako da ni jasno, kako bo kitajska vlada hanske družine pripravila do tega, da bodo hčeram ali sinovom dovolile, da se poročajo s pripadniki ujgurskega naroda, ki je zaradi medijske osredotočenosti na teme nasilnega secesionizma postal sinonim za terorizem.

Kitajski cesarji so stoletja omahovali, ali je za cesarstvo bolje prepovedati ali spodbujati mešane zakone. V dinastiji Tang so, ko je začel v Kitajsko prodirati islam, celo sprejeli zakon, ki je prepovedoval poroke z »ljudmi temne kože«, kar je veljalo za vse tujce, med katerimi je bilo največ Irancev, Arabcev, Malezijcev in Indijcev. Ko je nato dinastija Ming, ena od najslavnejših dinastij kitajske zgodovine, leta 1368 premagala mongolsko dinastijo Yuan, je cesarska vlada moškim, ki so se priselili iz osrednje ali zahodne Azije, ukazala, naj se poročijo z območnimi kitajskimi dekleti, pri čemer je – upravičeno – pričakovala, da se bodo tako asimilirali in postali del kitajskega ljudstva.

Kitajsko vodstvo, ki se je očitno odreklo dosedanjemu načelu »ločeni, a enakopravni«, poskuša zdaj ustvariti nekakšno umetno medsebojno tesno povezano heterogeno družbo. Mešanim družinam ponujajo zdravstveno zavarovanje, brezplačno šolanje otrok in blagodejni pečat politične neoporečnosti. Jim bo uspelo ustvariti romantično skupnost semen v šipku?