Akumulacijski bazen na Rudnem polju na Pokljuki ostaja črna gradnja. V smučarski zvezi Slovenije (SZS) se na vse kriplje trudijo dokazati nasprotno in zdaj celo predlagajo, da bi bazen, ki so ga zgradili brez ustreznega gradbenega dovoljenja, legalizirali kot bazen za požarno vodo. Izogibanje zakonom oziroma iskanje lukenj v zakonodaji dobiva novo epizodo z nacionalno smučarsko zvezo.
Zakon o TNP je jasen: bazenov oziroma zbiralnikov vode v TNP se, z izjemo napajališč za živino, ne sme graditi. Pika. O vsebini določbe (kot tudi o številnih drugih iz tega zakona) bi se seveda dalo legitimno pogovarjati in iskati morebitne primernejše rešitve, vendar je črka zakona jasna. In naša največja športna organizacija (po številnih drugih podobnih zgledih) se na vse kriplje trudi doseči, da zakoni zanjo ne bi veljali enako kot za vse druge.
Takšni in podobni zgledi nagovarjajo h kršitvam in iskanju zakonskih obvodov, v skušnjavo vlečejo tudi druge (organizacije in ljudi) in dolgoročno ne ponujajo za skupnost primernih rešitev.
Nedavno sem dobil ponudbo za menjavo oken. Dobavitelj je sestavil dve: eno z vključenim davkom, drugo brez davka. Na osebni ravni bi bil strošek menjave oken brez plačila davka, jasno, nižji. S tem bi posredno pristal na vsesplošno varčevalno histerijo in ogoljufal državo. To praktično pomeni, da bi goljufal sebe, svoje bližnje, sonarodnjake, torej ljudi, s katerimi živim skupaj.
Obremenjen s to dilemo sem znance spraševal, kaj naj naredim: »Ne bodi nor in zrihtaj brez plačila davka«, so bili najpogostejši nasveti. Bili so dobronamerni in tako tudi sprejeti: ljudje so v tem primeru gledali skozi oči posameznika in ne skozi oči skupnosti. Res je, na individualni ravni bi privarčeval določen znesek, država pa niti ne bi izvedela za investicijo in je ne bi bolelo, ker v proračunu ne bi zabeležila še nekaj davka od nakupa oken.
Ljudje, ki sem jih spraševal za mnenje, so mi tako na eni strani svetovali naj obidem zakon (tako kot v izpostavljenem primeru SZS) in (pri)varčujem. Skoraj v isti sapi pa so že bentili nad požrešno državo in še posebej nad njenim upravnim aparatom, češ, poglej ga zajedavca, ki samo porablja naš težko zasluženi denar. Kot da so državni uradniki tam le zato, da izgubljajo čas. Pozabljamo, da državni aparat in celoten sistem javne uprave državljanom nudi cel spekter storitev. Če denarja za, denimo, plače javnih uslužbencev ne bo (ker na individualni ravni pač »varčujemo«, ne plačujemo davkov ter goljufamo državo), bomo delovna mesta v državni upravi pač ukinili. A ko bomo jutri iskali storitve pri (neoliberalno) vitki in shujšani državi, pa jih zaradi neplačanih davkov ne bo nudila, bomo šele ugotovili, da smo z varčevanjem in tudi z »varčevanjem« zašli v slepo ulico in dobili le shirano državo.
Slovenija skupaj s smučarsko zvezo ostaja ujeta v razmišljanju, da individualna korist presega javno korist, kar pa ni in ne more biti res.