Tiskane izdaje
Še preden se je azijsko stoletje začelo, se je že končalo. Tako je v najnovejši knjigi »Konec azijskega stoletja« zatrdil Michael Auslin, zgodovinar in strokovnjak za azijsko varnost in politiko. Čeprav je bila knjiga izdana letos, je Auslin prišel do te ugotovitve, še preden so ZDA dobile novega predsednika. Pravzaprav se je z vselitvijo Donalda Trumpa v Belo hišo zazdelo, da Kitajska zmaguje v vojni, ki jo je začel tako, da je snel rokavico z rok kitajskih diktatorjev in jo vrgel v obraz azijski sili.
Pravzaprav se je zgodilo nekaj absurdnega. Kitajska je branila globalizacijo, a ob tem ni naredila ničesar za regionalno integracijo. S tem se je nedorečeno načelo kitajske zunanje politike »win-win« (obojestranska zmaga) začelo obračati v svoje nasprotje. Azijska diplomacija je padla v past zgodovinskega sovraštva in hegemonističnih ambicij. Pri njeni geopolitični računici se zato vedno pogosteje vse zvede na edini možni rezultat »lose-lose« (obojestranski poraz).
Zato Trump ni razlog za propad ideje o azijskem stoletju. To se je spotaknilo na gospodarski stagnaciji Japonske, upočasnitvi kitajske rasti in zanemarjanju milijonov mladih, ki odraščajo v cinične samotarje ali radikalne upornike. Azijsko stoletje ni mogoče brez regionalne integracije in občutka azijskih nacij, da pripadajo druga drugi in ne nebeškim mitom. Če hoče določena doba dobiti ime, je nujno, da postane prihodnost večja od preteklosti. Brez tega bo tudi to stoletje zgolj novih sto let samote vsake od veličastnih civilizacij, zbranih na azijski celini.
Če bi stoletje postalo azijsko, bi vzhodna Azija lahko postala unija, prav tako, kakor je svojčas to postala Evropa, ki se je prav zaradi mučne skupne preteklosti odločila graditi novo skupno prihodnost. Pa se to ni zgodilo. Kitajska in Japonska bi se lahko dogovorili, od katere točke v preobremenjeni zgodovini bosta šli naprej kot enakopravna soigralca. Pa se to ni zgodilo. Prav tako bi se lahko na tej veličastni celini vsi odrekli delčku svojega civilizacijskega ponosa, ki ne prenaša, da je solidarnost nad nacijo in državo. Pa se to ni zgodilo.
Namesto tega se je vsaka od držav, ki so hrepenele po azijskem stoletju, obračala k ZDA. Nekatere so potrebovale trg, nekatere varnost, nekatere tekmeca, nekatere pa so prek Tihega oceana v zrcalu videle sebe. Trump je tako prišel, še preden bi lahko azijsko stoletje sploh obrnilo list globalnega koledarja in se končno začelo.
Auslin je poudaril, da Zahod že od Marca Pola čaka na azijsko stoletje. Še naprej bo moral čakati. To stoletje je lahko edino evropsko. Ameriško očitno ne more več biti. Četudi Trumpu ne bi uspelo končati mandata v sedlu, je bila škoda že storjena, in to prek meje hitrega okrevanja. Kitajska ni zadovoljna, da se Združene države spominjajo njene avtokracije, še preden je Kitajska odprla vrata za ameriško demokracijo. Pravzaprav je to glavni razlog, da je azijsko stoletje zapravilo priložnost. Pogledalo je nazaj. S tem je bilo vse končano, še preden se je sploh začelo.
