Tiskane izdaje
Američan Michael Rosbash pa je med podelitvijo Nobelove nagrade za medicino izrazil zaskrbljenost zaradi političnih razmer v njegovi državi ter izpostavil, da je v ZDA končano obdobje povojne prosvete in s tem obdobje državne podpore znanstvenemu raziskovanju. »Živimo v dobi rastočih plemenskih sovraštev v skupnostih, ki so razdeljene v izredno skregane skupine,« je izjavil britanski pisatelj Kazuo Išiguro ob vročitvi Nobelove nagrade za književnost.
Povsem jasno je, da našo zavest kakor tudi na naš čas dramatično vplivajo svojevrstne podnebne spremembe. Na eni ravni se razvija multilateralizem, ki v vsako resolucijo, izjavo ali dokument vpiše besedo »mir« kot nedvomno zakonitost obstanka človeštva. Na drugi ravni pa se vsak posamezni član multipolarne globalne skupnosti oborožuje (ali celo nuklearizira) ter se s tem pripravlja na tisto, o čemer je govorila Fihnova: na trenutek besa in uničenja vsega okoli sebe.
Prav tako na eni ravni prihajajo znanstveniki do navdušujočih odgovorov na že dolgo postavljena vprašanja o odnosu med človekom in vesoljem. Ali pa, na primer, o molekularnih mehanizmih, ki nadzorujejo cirkadialni ritem. Rosbash je prav za to dobil Nobelovo nagrado. Na drugi ravni pa se človeški možgani omejujejo z rasizmom in sovraštvom, se podrejajo strahu in pohlepu ter se vse lažje odrekajo lastni sposobnosti razsojanja.
Končno pa je na eni ravni na leto objavljenih na milijone novih literarnih del. Pisatelji in pesniki v svojih jezikih prodirajo v najgloblje skrivnosti človeške duše. Zaradi tega smo lahko prepričani, da živimo v obdobju ustvarjalnosti brez primere. Pa vendar se na drugi strani soočamo z razdiralno in neobvladljivo človeško vulgarnostjo, ki ne dovoljuje oproščanja, zatira toleranco, ubija svobodo ter si prizadeva uničiti prostor ustvarjalnosti.
Kakšen je torej svet, v katerem so dan in noč, dobro in zlo, pamet in neumnost tako nerazdružljivi, da tudi tisti najboljši med nami, tudi najbolj vztrajni borci za mir, najboljši raziskovalci in najbolj nadarjeni pisatelji ne izžarevajo optimizma? Kljub lastnim dosežkom opozarjajo soglasno na katastrofo, ki preži za vogalom.
To je svet, ki od vsakega posameznika enako zahteva, da skrbi za skupni cirkadialni ritem, o katerem bi nam lahko Rosbash veliko povedal. Če gledamo na človeštvo kot na edinstven organizem, potem si lahko zamislimo, da je zgodovina en organ, projekcija prihodnosti pa drugi organ. Pomembno je torej, da vsak izmed nas, tako kot celica v velikem telesu, ohranja občutek za vzhajanje in zahajanje sonca. Nič se ne začenja z nami in se tudi ne končuje z zadnjo piko v romanu, ki ga beremo. Novo branje se tu šele začne. Kakšno bo, pa je odvisno od tega, ali bomo obnovili svetinjo osebne kultivacije. Za to nista potrebni ne religija ne ideologija, ampak veliko zrcalo, pred katerim se bomo vprašali, ali odseva tisto, kar želimo dočakati jutri.
