Zgodbe z vzhoda: Krompir

Na banketu, prirejenem za voditelje držav in vlad združenja Apec (Azijsko-tihomorskega gospodarskega sodelovanja), je bil glavni zvezdnik krompir. Glavni kuhar Felipe Ossio ga je pripravil na različne načine, v slani in sladki različici, s posebnimi krajevnimi – perujskimi – začimbami ali kratko malo v slogu francoskega ocvrtega krompirčka.

In tako je krompir spomnil vse navzoče, da je nekoč davno združil človeštvo in spodbudil globalizacijo. Najprej z vsebino na krožniku, nato tudi s podobnimi ambicijami oddaljenih narodov, ki so se pojavile prav zaradi tega, ker je to preprosto, a tako dragoceno živilo zagotovilo njihovo obstanek tudi v najtežjih razmerah.

Celo kitajski predsednik Xi Jinping je med svojim nagovorom članov Apeca govoril o krompirju – resda tistem sladkem, ki botanično ni blizu navadnemu, vendar ga je bilo kljub temu mogoče uporabiti kot metaforo za zasedanje.

»Tako sladki kot navadni krompir izvirata iz Latinske Amerike,« je povedal Xi. »Njegove vejice se lahko širijo na vse strani, vendar bodo vedno rasle iz ene korenine.« Tako bo tudi s Kitajsko, je pojasnil. »Ne glede na to, kako se bo razvijala, bodo njene korenine vedno ostale v Aziji in Tihem oceanu, zato si bo vedno prizadevala spodbujati razvoj in blagostanje tega območja.«

To je bil priložnostni govor kitajskega vodje, namenjen tako dvomom glede proste trgovine, ki se poglabljajo po vsem svetu, kot klicem radikalnega protekcionizma, ki so se pojavile zaradi zmage Donalda Trumpa v ZDA. To je bil poziv, naj se globalizacija nadaljuje prav tam, kjer se je začela pred pol tisočletja, ko so španski osvajalci prinesli krompir v Evropo ter nato še v Indijo in na Kitajsko. Tako so omogočili hitro rast števila prebivalcev in zato tudi velike civilizacijske spremembe, katerih veje še danes objemajo ves sodobni svet.

In če se iz te zgodbe zdaj umikajo ZDA, čeprav so prav ameriški politični modreci verjeli, da lahko s prosto trgovino premagajo vse ideološke nasprotnike in se uveljavijo kot svetovni vodja, se kot novi glavni lik v njej ponuja Kitajska, čeprav so bili v konfucijanstvu in maoizmu trgovci najnižje na družbeni lestvici in so veljali skoraj za nujno zlo. Če ne bi bilo proste trgovine, se zdi, da je hotel povedati Xi, kako bi krompir drugače prispel na vaša tla?

Ironija zgodovine je, da se ravno narod, ki je stoletja gradil veliki Kitajski zid, zdaj ponuja kot graditelj velikega mostu čez Tihi ocean. Odhajajoči Barack Obama in še nikoli močnejši Xi Jinping nista imela veliko povedati drug drugemu, so pa zato vsi preostali, prestrašeni zaradi odmiranja Transpacifiškega partnerstva (TPP), hitro pokazali, da jih zanima kitajski koncept regionalnega celovitega gospodarskega partnerstva. In kdo bo vedel bolje od Kitajcev, da jih niti velik zid, dolg pet tisoč kilometrov, ni obvaroval pred osvajalci? Sedanja varnost leži sredi mosta.

Kljub temu je bilo 24. srečanje voditeljev držav članic Apeca opozorilo ne samo vodjem, zbranim v Limi, ampak tudi tistim drugod po svetu. Treba je biti pozoren na tiste, ki jih je globalizacija poteptala kot poražence. Krompir na krožniku ni več odgovor. Treba je poiskati takšno rešitev, da bomo lahko vsi skupaj prečkali most.