Tiskane izdaje
Komajda se je dobro polegel prah po peti jedrski eksploziji, ki so jo prejšnji petek izvedli v oporišču Pungje Ri, že je slišati govorice o šesti, ki utegne slediti v prihodnjih dneh. Medtem ko postaja več kot očitno, da se Severna Koreja razvija v resno lastnico sprožilca na puški morebitne jedrske vojne, se je svetovna ureditev zapletla v lastno mrežo nekoristnih groženj, iz katere nikakor ne najde izhoda.
To, da je svet v resni krizi, je videti po tem, da najmočnejši ne morejo storiti ničesar, iz Pjongjanga pa povsem resno sporočajo, da se jim zdi poziv k ostrejšim sankcijam »smešen«. In še res je tako. Izvoz švicarskega sira in francoskega konjaka v Severno Korejo je že prepovedan, a se ni zgodilo nič takega, zaradi česar bi vodja Kim Džong Un izgubil nadzor nad partijo in vojsko. Pravzaprav je ravno nasprotno. Kljub vsem sankcijam je v manj kot petih letih, odkar je na oblasti, preizkusil dvakrat več balističnih izstrelkov kot njegov oče Kim Džong Il v vseh sedemnajstih letih vladanja. Še več, s tremi jedrskimi poskusi je prišel že tako daleč, da je eno od svojih jedrskih konic skorajda zmožen poslati čez Tihi ocean.
In medtem ko strokovnjaki predvidevajo, da mu bo čez tri leta to zagotovo uspelo, pa hkrati ni videti nikakršnih znamenj, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da bi lahko v tem času katera koli od velikih sil ali mednarodnih organizacij Severno Korejo kakor koli že prisilila k ustavitvi jedrskega programa. Za Kim Džong Una se zabava šele začenja. Oslabljeni svetovni ureditvi pa po drugi strani vsakič, ko poskuša nad njim zarohneti, iz ust izpadajo zobje. Vse skupaj bi bilo v resnici smešno, če ne bi bilo tako zelo nevarno.
Od vsega pa je še bolj nevarno to, da je Donald Trump edini politik, ki se je – iz gole ignorance ali iz nekakšnega nerazumljivega instinkta – dotaknil prave rešitve za to situacijo. »Jaz bi se z njim (Kim Džong Unom) pogovarjal,« je v intervjuju za Reuters izjavil republikanski kandidat za predsednika. »Nič se mi ne bi bilo težko pogovarjati z njim.«
Edina rešitev korejske jedrske krize se namreč skriva prav v neposrednem dialogu med Pjongjangom in Washingtonom. Resda je tudi Trump omenil, da bi »pritisnil na Kitajsko« in od nje zahteval, naj izvede pritisk na Severno Korejo, a bi se lahko položaj zaradi tega le še poslabšal. Za Peking je celotni Korejski polotok kot zgodovinska podzavest, s katero mora azijska sila zakorakati v prihodnost in skrbno paziti na to, da se ne bi razpočila in da ne bi iz nje pobegnili ohlapni miti, kot so tisti o cesarski veličini, tisti o komunističnem idealizmu in tisti o reformističnem razsvetljenstvu.
Za Kim Džong Una pa je Kitajska objektivna nevarnost. Prav najbližja zaveznica lahko v resnici ogrozi njegovo legitimnost, zamaje njegovo trdnost in uniči njegovo izvirnost. Na kratko povedano: Kitajska in Severna Koreja se nimata radi.
V azijskem spektru političnih čustev je najbolj čudna ljubezen. Tudi Mao Zedong je imel rad Ameriko (veliko bolj kot Sovjetsko zvezo), a ji je grozil z jedrsko bombo, ker le-ta dolgo ni razumela filozofije pingponga, dinamike majhne žogice in prožnosti mreže sredi mize. Zahodnemu politologu bi bilo težko pojasniti, da so Kim Džong Unovi izstrelki, usmerjeni proti Beli hiši, pravzaprav nabiti z naklonjenostjo. To, da bo vodja nanje pritrdil jedrsko konico, je povabilo k mirovnemu sporazumu in vzajemnem priznavanju. Žal pa tolikšnega absurda ne moreta racionalizirati ne Barack Obama ne Hillary Clinton. To lahko razume edino Trump. Morda prav zato že vidi samega sebe v Pjongjangu, kako se rokuje s Kimom in mu pri tem povsem spontano navrže: »Lepa pričeska, prijatelj!« S tem ga v hipu razoroži in vodja mu mora odgovoriti: »Tudi tvoja ni slaba, tovariš!«
