Zgodbe z vzhoda: Umri kdaj drugič

Tik pred koncem leta 2002 je Severna Koreja napovedala vojno Jamesu Bondu. Takratni vodja Kim Džong Il je bil znan kot ljubitelj dobrih filmov. Glede režije Leeja Tamahorija ter igranja Piercea Brosnana in njegove partnerice Halle Berry ni imel pripomb.

Toda zakaj se je junak Iana Fleminga znašel ravno v korejskem zaporu? Kako to, da je agent 007 junak, njegov nasprotnik Zao, severnokorejski agent in tihotapec orožja, pa hladnokrven terorist, pripravljen uničiti pol Zemlje?

Takrat se Pjongjang ni zadovoljil samo s prepovedjo prikazovanja filma Umri kdaj drugič, ampak je objavil uradno kritiko »umazane in zlonamerne burleske, katere namera je očrniti Severno Korejo in prizadeti čustva korejskega naroda«.

Razlog za preveliko občutljivost za filme je prepričanje, da v njih poteka povsem mogoč scenarij. James Bond je bil v resnici glasnik tistega, kar se je zgodilo zgolj nekaj tednov po premieri spornega filma. Takrat so namreč ujeli severnokorejsko ladjo s 15 raketami vrste Scud, ki so bile namenjene Jemnu. V tej resnični zgodbi o severnokorejskem tihotapljenju orožja je manjkal samo še Zao z diamanti, vgraviranimi v obraz.

Ostala pa je zla slutnja, da bi se nekakšen pravi 007 lahko res infiltriral v severnokorejsko vojaško bazo in poskušal ubiti zdajšnjega voditelja Kim Džong Una.

Prepoznavanje Jamesa Bonda med nami pomeni, da živimo v nevarnih časih. Ali v nekem dubrovniškem hotelu spet pije viski nekakšen Duško Popov, ki je bil srbski plejboj in trojni vohun, po katerem naj bi Fleming ustvaril agenta 007? Ali se demokracija tako kot dotrajani metulj odpove svojim krilom in se znova pretvori v ličinko, v kateri življenje poteka v mraku, daleč od kateregakoli pogleda?

Severnokorejski vodja je morda od svojega očeta nasledil bogato kinoteko in je tudi sam preveč gledal filme o Jamesu Bondu ter postal malce paranoičen. Toda geopolitična dogajanja že dolgo niso toliko odvisna od skrivnosti, ki jih pazljivo kuhajo v nekaj svetovnih vohunskih središčih. Zdi se, kakor da se je politična stvarnost razcepila na dva paralelna nivoja. Na eni ravni gredo ljudje na volitve, politični nasprotniki se soočajo na televiziji ali pa potekajo ulični protesti glede raznoraznih tematik. Na drugi ravni se prepletajo kibernetski hekerji in obveščevalni gusarji, ki izmenjujejo informacije ali pa jih kradejo drug od drugega. Iz vsega tega izhajajo politične poteze, v katerih običajni smrtniki demokratičnega sistema ne sodelujejo.

Po desetletjih težnje za popolno transparentnostjo kot jamstvom za to, da nam nihče ničesar ne pripravlja za našimi hrbti, je jedro »visoke politike« znova v jamesbondovskem podzemlju. Zgolj rahlo lahko slutimo povezanost ameriškega predsednika Donalda Trumpa z Rusijo ali pa kitajskega vrha z Ameriko oziroma da se zares nekaj kuha v skupnem loncu ameriške Centralne obveščevalne agencije (CIA) in južnokorejske tajne službe. Ali bo iz njega skočil agent 007 in se priplazil do severnokorejske vojaške baze, bomo morda lahko videli v nekem novem filmu ter se pretvarjali, da to ni niti malo povezano z našimi življenji. Živimo v nekem drugem svetu in umiramo kdaj drugič.