Tiskane izdaje
Od takrat, ko smo izvedeli, da je član družine Kim na letališču v Kuala Lumpurju umrl zaradi zastrupitve z enim najstrašnejših bojnih strupov, mnogi ugotavljajo, da prav to sredstvo VX, ki so ga, mimogrede, pred mnogo leti sintetizirali zahodni znanstveniki, kaže pravo naravo Severne Koreje.
Resda se ni zgodilo prvič, da je Pjongjang vbrizgal strup v žile »državnih sovražnikov«. Leta 1996 je v Vladivostoku umrl južnokorejski diplomat Čoi Duk Kun, leta 2011 pa krščanski misijonar Patrick Kim zaradi istega strupa v kitajskem mestu Dandong na reki Yalu, mejni reki med Kitajsko in Severno Korejo. Oba sta imela prepoznavne madeže po telesu in peno na ustih, pri obeh so odkrili tudi vbode igle in sledove neostigminovega bromida. Seul je upravičeno pokazal na Pjongjang, ki je takrat prav tako kakor zdaj vse zanikal v slogu, »kaj mi pa morejo«.
Toda največja težava s tezami o »pravi naravi« dinastije je ta, da lahko vsako zgodbo o Severni Koreji brez težav spremenimo v diagnozo, postavljeno drugim. Na vprašanje, o katerem smo govorili, kadar smo govorili o Kim Il Sungu, bi lahko odgovorili širše s Sovjetsko zvezo in Kitajsko, ki sta vzdrževali vse Kimove distopije, da bi prek Severne Koreje nadzirali druga drugo. Kadar smo govorili o njegovem sinu Kim Džong Ilu, bi lahko enako govorili o Siriji, kjer je Severna Koreja, kot je zatrdil Bruce E. Bechtol, profesor na državni univerzi Angelo v San Angelu, zgradila vsaj dve tovarni za kemično orožje, nato pa vojski Bašarja al Asada pomagala zgraditi tudi raketne konice, ki lahko odvržejo bojne strupe na izbrano tarčo.
Tudi zdaj, kadar govorimo o Kim Džong Unu, se moramo vprašati, o kom bi morali pravzaprav razmišljati med preiskavo umora njegovega polbrata in čigav zločin je to, da Severna Koreja sika na vsakogar, ki ogroža njen obstoj. Krotilec strupene kače je tisti, ki mora prevzeti največjo odgovornost, kadar kača zasadi svoje zobe v oko nekoga drugega.
Obstoj Severne Koreje, kakršna je danes, namreč največ pove o pravi naravi sedanjega geopolitičnega ravnotežja. Že zdavnaj so ga utemeljili na ravnotežju zla, zato je težko zvaliti vso krivdo na 34-letnega diktatorja, ki se je med šolanjem v Švici lahko lepo naučil, da bodo velesile spregledale bojne strupe v Siriji ali južnokorejske diplomate, zastrupljene v Rusiji, dokler lahko tujo smrt uporabljajo za uravnavanje svoje tehtnice strateškega zla.
Največja nevarnost, ki grozi iz Severne Koreje, je to, da bi se lahko spremenila v daljnovzhodno Sirijo. Odkar je v Belo hišo prišel Donald Trump, spet veliko govorijo o vojaškem posegu na Korejskem polotoku. Čeprav je Kitajska nezadovoljna, včasih se zdi, da celo besna zaradi zastrupitev Kim Džong Una, zaradi izstrelitev balističnih projektilov in neznosnega pomanjkanja spoštovanja, ki ga mladi vodja kaže »velikemu bratu« na drugi strani reke Yalu, bi celo najnatančnejši ameriški strel v srce severnokorejske jedrske ali raketne ureditve enako močno zabolel tako Peking kot Pjongjang.
Severna Koreja se spreminja v vprašanje za milijon let. Toliko časa bi namreč potrebovali, da bi našli rešitev, ki se pravzaprav najprej nanaša na vse druge, šele potem na revno državo s preveč tujega strupa v svojih žilah.
