Tiskane izdaje
Dva meseca sta ostala do prve tekme slovenske rokometne reprezentance na evropskem prvenstvu v Srbiji, kjer si lahko četa selektorja Borisa Deniča obeta močno podporo s tribun dvorane Millenium v Vršcu ter morda pozneje tudi v Novem Sadu, in če bo po sreči, v Beogradu. Ni sicer nemogoče, da bo Slovenija v težki skupini z Norveško, Islandijo in Hrvaško doživela tri poraze in se vrnila domov, toda o nečem smo lahko že zdaj prepričani – s pristopom zagotovo ne bo razočarala in bo rojakom zaradi bojevitosti in discipline lahko v ponos.
Slovenci so oba največja uspeha na velikih tekmovanjih dosegli na območju nekdanje Jugoslavije. Leta 2000 so si v Zagrebu s petim mestom na EP zagotovili prvi olimpijski nastop, štiri leta pozneje so na domačem turnirju celo osvojili srebrno kolajno in šli v Atene. Zato lahko upamo, da bodo tretji vrhunec dočakali prav v največji nekdanji republiki. Deniču je mogoče očitati, da morda celo malce preveč zaupa centimetrom in mišicam ter da zaradi tega zunaj njegovega zornega kota ostajajo nekateri nižji, a spretni igralci, ki bi lahko prinesli dodano vrednost. Ampak to je njegova povsem legitimna pravica. Ne nazadnje bo on odgovarjal za rezultat, ko se mu bo iztekla – v primerjavi s predhodniki smešno nizka – pogodba z Rokometno zvezo Slovenije.
Slovenska izbrana vrsta res nima toliko zvenečih imen in prekaljenih rutinerjev v najboljših klubih kot nekoč. A ti ji v zadnjih letih niso prinesli uspeha. Tivolsko srebro je bilo delo igralcev, ki so šele odšli v tujino (Pungartnik, Pajovič, Zorman) oziroma so si utirali pot vanjo (Vugrinec, Kavtičnik, Lubej, Natek). Ko smo bili na papirju najmočnejši, se je vselej nekje zalomilo, vedno znova pa so prihajale na plano neljube reči, denimo porušena harmonija v ekipi, nešportno življenje posameznikov, nezaupanje v selektorja in podobno. Kar nas lahko pred vstopom v leto 2012 navdaja z optimizmom, je, da je tokratna zgodba povsem drugačna od številnih prejšnjih. Slovenska ekipa zares diha kot eno – od selektorja Deniča in njegovega pomočnika Bojana Čotarja do maserja Sokola Kadrije in Uroša Mohoriča, vodje reprezentance, ki že lep čas nima direktorja. Hierarhija v ekipi je jasna, kapetan Uroš Zorman je podaljšana Deničeva roka in na igrišču je on šef. Tudi na vseh igralnih mestih se bolj ali manj ve, kdo je številka 1, kdo številka 2 in kdo lahko upa, da bo kmalu priplezal po lestvi navzgor. Mož z glasom in stasom Denič svojo neizmerno slo po potrditvi in delovno vnemo širi kot virus v garderobo in igralci od njega črpajo pozitivno energijo. Čeprav imajo ob vseh težavah, s katerimi se že dolgo ubada ta čas le delno opravilno sposobna in pogojno solventna RZS, občutek, da igrajo in vadijo predvsem zase in iz svoje ljubezni do rokometa, resnejšega nerganja ni zaznati. Premočna je mikavnost odmevnega izida v Srbiji, državi, kjer je ob veliki gostoljubnosti in vročekrvnosti ena glavnih komponent nacionalnega značaja t. i. inat. Ta sicer južne brate večkrat tepe po grbi, kot jim prinese kaj dobrega, a pogosto srbski športniki tudi zavoljo tega značilnega kljubovanja posežejo po kolajnah. In prav takšna trma po slovensko bi lahko Janez(k)e popeljala k uvrstitvi, ki vodi v dodatne olimpijske kvalifikacije. Samo zamislite si evforijo, ki bi jo prinesel tretji olimpijski nastop v Londonu …
