Tiskane izdaje
Živijo, stari!
Lepo si zarezal v mojo ozkogledo radikalnost. Izjeme obstajajo. Ni vsak večinski štos bebast, tako kot ni vsako subvencionirano alter jajcanje umetnost. Je pa res, da ponarodeli primeri, ki jih omenjaš, pripadajo nekemu drugemu času.
Kreslin, Salinger in Mlakar so se vzpostavljali v drugi epohi zgodovine, ko je bil razkorak med zapovedanim mainstreamom in dejansko kulturo večine manjši. Če je literatura lahko izjema, kar potrjuje Vojnovič, ne dam roke v ogenj, da bi Fincher danes polnil Kolosej s fintami izpred dvajsetih let.
Se danes lahko vzpostavita novi Kreslin in Mlakar? Zakaj je zadnji domači popkulturni fenomen brez irharic (Siddartha) star že dvajset let?
Podatki Sazasa lepo pokažejo, da se je še pred desetimi leti terenska aktivnost domačih godbenikov ujemala z realnostjo na terenu. Kdor se je predvajal na radiu, je špilal na žurih. Danes ne več. Kot da med fikcijo in realnostjo ni dialoga. Kaj se je zgodilo?
Ko sem oni dan tipkal o comming outu domače mainstream estetike, sem imel v mislih zanikanje obstoja konkretne in še kako žive popularne kulture. Narediva radikalno vajo v tem slogu in se vprašajva, kakšna je razlika med pokojnim Johnyem Cashem in pokojnim Brendijem. Blasfemično vprašanje, bi rekli urbani stilisti; pa vendar iskrena analiza strukture glasbe in lirike pokaže, da tako bistvene razlike, da bi enemu prosto po Srečku rekli drek, drugemu pa zlato, spet ni.
Eno in drugo je preprosta podeželska glasba, ki fura neka podeželska razpoloženja. Nianse, ki ju ločijo, so posledica kulturnih specifik obeh narodov, pa je vendarle v naših urbanih logih lokalni brend Brendi deležen zgolj posmeha in zanikanja, med tem ko so Casha prulski hipsterji ekshumirali kot ikono, ki se jo zavoljo pietete rola samo še na vinilu. Poskusi pojasniti, zakaj na majicah z globokim V-izrezom ne najdemo Brendija. Kdo je domači kantri, če ne Brendi? Sem pa oni dan na veselici v Senožetih pri Litiji slišal narodnjake žgati Casha. Kdo je zdaj kulturni naci?
Greva k živim. Zakaj lahko mirno prebavimo abotnosti à la Rihanna, medtem ko nikomur ne pade na pamet, da bi v istem glasbenem bloku zavrtel še Tanjo Žagar? Je poceni estetika založniških multinacionalk res bolj primerna od lokalne cenenosti? Nisem nikakršen patriot: z govejimi idejami se provociram namenoma, saj se šele v točki, ko prestopim mejo konvencije, znajdem pred vprašanji, ki nimajo preprostega odgovora.
Zakaj je torej primitivizem ameriških redneckovskih vukojebin lahko postal romantična filmska materija, lokalnega pa tako vztrajno zanikamo. Pa je osupljivo ljubek. Zna biti, da je pot iz te zagate, ki to ni, mogoča šele, ko bomo estetiko domačega primitivizma ozavestili kot del naše popularne kulture.
Ko bomo lokalno hribovstvo nehali zdraviti z globalnim, ga ponosno in kritično objeli ter sprejeli. Če se kompletna sodobna anglosaksonska neodvisna rock in folk scena napaja v minuli kantri/rock kmetavzariji ameriškega juga, zakaj se naša ne bi plodila v Mokronogu?
Si zato, da začneva bildati Brendijev brend? Bodi dober in mu za začetek prisluhni. Pa poročaj, kaj slišiš;)
Imej se,
Miha
