Tiskane izdaje
Bodi pazljiv, s kom si. Kumare, na primer, jemljejo za dobre sosede: sladko koruzo, bob, čebulo, drobnjak, fižol, grah, kolerabico, motovilec, peteršilj, solato, sladki komarček, zeleno, zelje, sončnice, baziliko, kumino, koper, ognjič, česen, por in rdečo peso. Slabi sosedje: črna redkev in redkvica, bučke, lubenice, melone in krompir.
Pa naj se človek znajde, kje in kako sredi te njive, ki se je samozavestno poimenovala za človeštvo. Se primakniti kumaricam, rdeči pesi (slab sosed: špinača) ali nekam med krompir (slabi sosedje: paradižnik, repa)?
V tej »vrtnariji« so se rastline sposobne s časom naučiti in priučiti, človeštvo, ta najbolj zanikrna biološka vrsta, pa je na nenehnem prepihu. In počne neumnosti. Pred mnogo leti sem v New Yorku dvema mladima damama težil s politiko. Ravno je izbruhnila še ena egiptovsko-izraelska vojna in kajpak sem v skladu s tedanjo jugoslovansko indoktriniranostjo kritiziral Izrael. Ena je bila Iris, druga Marsha. Ko sem izlil ves svoj gnev na Izraelce, mi je Marsha blago povedala: Oprosti, Boris, ampak jaz sem Židinja. Moj brat je ortodoksen Žid, jaz pa vse skupaj jemljem kot lupino, v katero nas je zaprlo življenje. Jebemti!
V tistem trenutku sem se naučil več kot na filozofski fakulteti. V življenju sprijaznjenje z različnostmi ni neki intelektualni pristop, temveč je stvar duše in razuma. Spoznanje, ki mi je tedaj prestrelilo pamet na Sheridan Squareu, verjetno v kakšni gostilnici tam okoli, mi je pozneje dalo precej misliti. Na Izraelce in Arabce ne gledam več tako enoznačno. In to kajpada velja tudi za Slovence, ki niso enoznačni ljudje, ampak so zgnetena zmes zgodovine, predsodkov, verstev, psevdoideologij in podobne navlake. Slovenija kot taka je navlaka.
To ni nikakršna nova ugotovitev, se pa znova preverja in utrjuje v novih cankarjanskih dramah slovenske politike, ki ji ne bi mogli več reči na Betajnovi, temveč na Janševini. Državica je nenadoma v dveh spiralah: v spirali mednarodnih finančnih krogov in v nasprotni spirali avtohtone »domačijskosti«. Z drugimi besedami, stiskajo nas za vrat, mi pa se gremo neko domačijsko politiko hranilnic in kmečkega ekonomiziranja, ki je bila presežena že v časih Franca Jožefa I.
Ali zna ta vlada pojasniti, kje in kaj so bančne slabe naložbe, ki so menda že čez šest milijard evrov? Če tega ne zna povedati, naj neposredno obtoži prejšnjo vlado, ne bi pa škodil tudi skrbni obračun finančne politike v njenem prejšnjem mandatu. Tu bi utegnili vsi skupaj še največ izvedeti! Slovenceljni smo se znašli na razpotju; tam je neki človek, ki se predstavlja za Jezusa, ko pa sliši od kod in kaj smo, plane v jok. To nacijo sta doslej napadla dva apokaliptična jezdeca: politika in menedžment. Opustošenje je videti na vsakem koraku. Pa nikomur nič.
V tistem lokalčku na Manhattnu je bilo zelo prijetno. Sosednja oštarija se je imenovala Oscar Wilde. Tam se očitno nismo učili samo strpnosti in sprave, kot ju za slovenske razmere predava Spomenka Hribar, pač pa nekega širšega umevanja, ki ga nujno potrebuje sedanja Slovenija. Gre za to, da sta nas dva Janeza zaprla v neki miselni in finančni krog, iz katerega naj bi menda ne bilo rešitve. Slovenska ekonomija ni grška, je sposobna preživetja – če ne bi bilo škodljive politike. Podjetja, ki jim je nekako uspelo ubežati grabežljivi roki države (Gorenje, Krka ipd.), bodo preživela tudi ta postkomunistični sistem. Naj se vlada raje ukvarja s kumarami. Jih je treba skrbno zalivati.
Iz New Yorka so stvari videti drugačne: Ali A2 ali Baa2 – navsezadnje čisto vseeno. Bolje poznati zemljevid podzemne železnice.
