Tiskane izdaje
Težave je mogoče reševati na več načinov. Zdravstvena blagajna se je odločila za enega najbolj grobih. Šestim zdravnicam in enemu zdravniku na Ptuju je poslala suhoparen dopis, s katerim je od njih zahtevala, da v dveh mesecih odslovijo svoje odrasle bolnike in zdravijo samo otroke. S tem je zdravnike in njihovih šest tisoč bolnikov, ki bodo morali na vrat na nos poiskati drugega zdravnika, spravila v veliko stisko.
Odnos med zdravnikom in bolnikom je sveta stvar. Ne gre zgolj za predpisovanje zdravil zaradi vnetega ušesa ali rutinskega pregleda hrbta, kadar boli hrbtenica. Dober zdravnik obravnava bolnika celostno, se poglobi vanj in v njegove družinske razmere, ko poskušata skupaj najti vzroke za bolj kompleksne težave in načine, kako jih bosta odpravila. V kroničnem pomanjkanju časa se zdravniku poznavanje bolnika in njegove družine sestavi šele sčasoma v drobcih tesno odmerjenih minut, ki so jima na voljo za zaupen pogovor. Prav zaupanje v zdravnika dokazano prispeva k boljšim izidom zdravljenja, in bolnik, ki svojemu zdravniku zaupa, ga zlepa ne bo hotel zamenjati.
Na silo posegati v odnos med zdravnikom in bolnikom je zato škodljivo, kot je tudi nesmisel nasploh urejati življenje administrativno. In prav to si je privoščila zdravstvena blagajna, ko je zahtevala, da zaradi predpisov nekaj tisoč ljudi na Ptuju čez noč zamenja zdravnika. Pri tem – zanimivo – blagajne ne zanima, ali so zdravniki ustrezno usposobljeni za zdravljenje vseh bolnikov, zanima jih zgolj koncesija, torej pravni akt. V skladu s koncesijo – ne pa glede na bolnike, ki jih zdravnik v resnici zdravi – zdravnika blagajna tudi plača. Zdaj pravi, da jim plačuje preveč. Toda opremljena je z nekaj milijonov evrov vrednim informacijskim sistemom, s katerim lahko vsakega zdravnika in bolnika vsak trenutek nadzira v vsem, kar počneta. Zakaj ne bi prilagodila svojih plačil resničnim, ne pa papirnatim bolnikom?Tako ji ne bi bilo treba zaradi denarja vznemirjati na tisoče ljudi.
Administrativna logika se je pokazala pred kratkim tudi pri razpisu ortopedskih operacij, ko zdravstvene blagajne prav tako ni zanimalo nič drugega kot denar. Bilo je ceneje kupiti operacijo pri nekom, ki sploh nima ustreznega kirurga zanjo, kot v bolnišnici. A kaj bo naredila, ko bo skozi svojega velikega brata vpogledala v operacijsko dvorano zasebnika in pri njem našla kirurga iz kliničnega centra med operacijo, čemur sicer deklarativno nasprotuje? V zadnjem času vidimo, da blagajna v želji po urejanju sistema tega v resnici sama maje.
Iz neurejenega in konfliktnega razmerja med javnim in zasebnim v zdravstvu izvira vse več težav. Zasebni zdravniki na Ptuju bi morali že prej sami poskušati urediti svoj status tako, kot ga v zadnjih letih narekuje življenje, a so se najbrž bali dregniti v spečo princeso. Toda če je otrok vse manj in starih vse več, se bo pač zdravstveni sistem moral temu prilagoditi, kot še marsičemu drugemu. Na to pa čakamo že celo desetletje.
