Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije se je naval beguncev čez Sredozemlje ta mesec, kot po čudežu, ustavil. V Italijo je do 25. avgusta priplulo »le« 2932 beguncev, to je 90 odstotkov manj, kot avgusta lani, ko so jih v istem mesecu našteli 21.294. Vreme je lepo, morje mirno, afriški problemi so isti, kot so bili, politiki evropskih sredozemskih držav (Italije, Francije in Španije), ki so se na pobudo francoskega predsednika Emmanuela Macrona skupaj z nemško kanclerko Angelo Merkel v Parizu včeraj na mini begunskem vrhu sestali z voditelji Libije, Nigra in Čada, pa se pred evropsko javnostjo delajo, kakor da ne vedo čisto dobro, kaj je pravi vzrok (njihovega trenutnega veselja in olajšanja). Kar je čisto sprenevedanje. Libijske milice, ena bolj brutalna od druge, so pred časom od EU dobile tiho soglasje, da v svojih ozemeljskih vodah lahko počnejo, kar jih je volja. Tudi streljajo na reševalne ladje humanitarnih organizacij in begunce na silo vračajo nazaj v Libijo. Vlada v Rimu je julija sprejela kodeks, po katerem »humanitarci« iz morja rešenih beguncev ne smejo več prekrcavati na večje ladje, kar je večini, ki ima na voljo le manjša plovila, onemogočilo reševanje. Nekatere so celo obtožili sodelovanja s tihotapci. Obrambni ministrici Nemčije in Francije sta se prejšnji mesec mudili v članicah tako imenovane sahelske peterice (Čad, Niger, Mali, Mavretanija in Burkina Faso) in tamkajšnjim režimom obljubljali vojaško pomoč za boj proti kriminalcem in tihotapcem, v resnici pa, ker gre za sumljive in nedemokratične režime, za ustavitev beguncev. Sam gostitelj tokratnega mini vrha, novi francoski predsednik Macron, pa se je pred časom sestal s predsednikom vlade libijske narodne enotnosti Fajezom al Sarajem, ki ga mednarodna skupnost priznava, a v državi ne more storiti ničesar, in z njegovim najhujšim političnim nasprotnikom, maršalom Halifom Haftarjem, ki velja za vojaško najmočnejšega moža vzhodne Libije.
Je po vsem naštetem kdo še pripravljen dvomiti o pravih vzrokih za začasno zatišje med prestrašenimi begunci in za previdno izjavo nemške kanclerke Angele Merkel, ki je tik pred odhodom v Pariz za Welt am Sonntag posebej poudarila, da v EU »posebno pozornost namenjamo temu, da libijske obalne straže ravnajo po mednarodnem pravu tako pri obravnavanju beguncev in migrantov kot pri stikih z nevladnimi organizacijami«, in da bi EU ob morebitnih kršitvah morala »ustrezno ukrepati«? Vsaj »begunska mati« Merklova se očitno zelo dobro zaveda, kako ogromno napako dela Evropa, ker nemočna in nezmožna s svojimi umazanimi ukrepi zgolj kratkovidno tišči varnostni ventil na afriškem loncu na pritisk, v katerem so se brutalno nakopičili tako rekoč vsi problemi sodobnega sveta od časov kolonializma do neokolonialnega izkoriščanja, interesnih vojn, neoliberalnega pohlepa, razvojnih, demografskih in okoljskih katastrof. Ne le Evropa, ves svet bi jih moral že zdavnaj začeti reševati, sicer nam bo črno celino, kjer zdaj čaka na beg najmanj 80 milijonov na lakoto in smrt obsojenih beguncev, razneslo z vsemi katastrofalnimi posledicami za ves svet. Sirskih in iraških beguncev je bilo, če je kdo pozabil, le nekaj milijonov.
Tiskane izdaje
