Agonija

Konec današnjega zasedanja finančnih ministrov območja z evrom o reševanju Grčije je spremljal pesimizem. Nobenega znamenja ni bilo, da bi se približevala odrešitev. Sirizina vlada in njeni upniki delujejo na različnih frekvencah in govorijo različne jezike. To, kar v drugih članicah območja evra obravnavajo kot solidarnost in reforme za dolgoročno ozdravitev Grčije, v Atenah razglašajo za poniževanje, davljenje, izsiljevanje.

Nobeno presenečenje ne bi bilo, če bi se v prihodnjih dneh položaj še dramatično zaostril in bi se Grčija približala bankrotu, ki se lahko razvije v razvpiti »grexit«. Še vedno ni jasno, ali bodo Atene tudi v takšnih skrajnih okoliščinah v zadnjih minutah res pripravljene sprejeti reformne pogoje v zameno za pomoč. Tudi upnice so zaostrile svoja stališča in zahtevajo več kot le obljube na papirju.

Če je bilo pred kratkim še verjetno, da se bodo vodilni evropski politiki v imenu miru izognili večjim tveganjem, ustavili igranje z ognjem in nekaj milijardami ter spravili temo z dnevnega reda, je položaj zdaj drugačen. Pragmatična rešitev, s katero bi se zgolj »prebili skozi« in kupili nekaj časa, postaja manj verjetna. Potrpljenja ni več. Odloča se tudi o temeljnih smernicah gospodarskega razvoja Evrope. Tako kot si Grčija ne more privoščiti boljšega standarda, kot ga dopuščajo gospodarska gibanja, tudi v drugih članicah ne moremo pričakovati, da v dinamičnem in globaliziranem svetu 21. stoletja lahko čakamo, kopičimo dolgove in se slepimo, da se bodo stvari same uredile. Popuščanje Grčiji bi bilo napačno sporočilo.

Najlaže bi bilo, če bi se grška agonija čim prej končala s sprejetjem odločitve. Kakršna koli že bo. Tako v Grčiji kot v ostali Evropi bomo vsaj vedeli, kje smo. Tudi Grčija bi lahko začela na novo.