Agonija

Po zmagi na predčasnih parlamentarnih volitvah konec januarja letos je levičarska Siriza v rekordno hitrem času sestavila vlado in začela izvajati prve ukrepe, ki so bili zapisani v njenem obsežnem predvolilnem programu, v katerem je bilo sicer kar nekaj obljub, o katerih je bilo vnaprej jasno, da jih ne bo mogoče udejanjiti. Vse skupaj je delovalo odločno, udarno, premišljeno; predvsem pa dobro načrtovano.

Nekaj dni pred volitvami sem v temačni atenski kavarni govoril z vodilnim grškim filozofom Kostasom Duzinasom, ki je odkrit podpornik Sirize in po nekaterih mnenjih celo njen »ideolog«. Bolj od Duzinasovega prepričanja o Sirizini zmagi, ki je pač ni bilo težko predvideti, me je presenetila – podobno kot nekaj mesecev prej v daljšem pogovoru s sedanjim predsednikom grške vlade Aleksisom Ciprasom – filozofova prepričanost, da bosta Bruselj in Berlin skupaj z vrhovi mednarodnih finančnih institucij pripravljena prisluhniti predlogom (morebitne) nove grške vlade.

Šlo je za prepričanje, in ne za slepo, lahkomiselno verjetje, o čemer sem se v zadnjih mesecih (pa tudi prej) prepričal v pogovorih s številnimi ključnimi ljudmi stranke, ki ji je ponudila mandat za vodenje ekonomsko padle države kar kriza sama. Siriza je iz evropskih institucij namreč pred volitvami dobivala pozitivne signale in ravno to je bilo tisto – »manjkajoči člen« –, kar je novoizvoljene grške oblastnike, ki pa jim dejanske oblasti do danes še ni uspelo prevzeti, pošteno zavedlo.

Ko sta povolilno evforična Aleksis Cipras in finančni minister Janis Varufakis prišla v Bruselj, sta se, brez čelade in vključenih »obrambnih mehanizmov«, zaletela v zid finančne oligarhije. Pričakali so ju kot ulična odpadnika, ki v njihovi pretanjeni, aristokratski in boleče politično korektni družbi, v kateri sta empatija in humanizem osovražena pojma, za njihovim utečenim leporečjem pa se skriva orožje za množično zavajanje, nimata kaj iskati.

Trojka posojilodajalcev (evropska komisija, Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad) je od prvega dne ignorirala demokratično voljo grškega ljudstva, ki se je na volitvah uprlo uničujočim varčevalnim ukrepom in diktatu(ri) mednarodnih finančnih institucij. Te so v spregi s starimi grškimi političnimi in ekonomskimi elitami Grčijo opustošile, brutalno zadolžile in jo spremenile v državo tretjega sveta, kjer tretjina osnovnošolskih otrok hodi v šole lačnih, kjer je 60 odstotkov mladih brez kakršnega koli dela, kjer je četrtina prebivalstva brez kakršnega koli zdravstvenega zavarovanja, kjer vlada resna humanitarna katastrofa, kjer se je gospodarstvo v času krize skrčilo za četrtino in kjer je neonacizem postal ustaljena politična (in družbena) praksa.

Velik del Grkinj in Grkov se je temu uprl z volilnim glasom, saj se je energija uličnih protestov izčrpala v osebni travmi in eksistencialnem boju. Siriza je bila džoker razočaranih in ponižanih grških volivcev; njihova zadnja možnost političnega boja, iz katerega so sicer številni že izstopili in politiko kot tako zamenjali za – solidarnost ali popolni eskapizem.

Aleksis in Janis sta se zadnjih pet mesecev odbijala od evropskih in evrskih zidov. Bolj ko je Bruselj zavračal njune predloge, dlje od Bruslja (in evrskega območja) ju je odbijalo. Na evropskih dvorih so ju, in z njima vred celotno Grčijo, vseskozi poniževali.­ Evropski diskurz – in odnos – do vsega grškega je z ne le nastavki rasizma in ksenofobije postajal takšen, kot je odnos moderne Evrope do beguncev in priseljencev. V tem je (redko)­ pomembno vlogo odigrala tudi Slovenija, ki je z zares nenavadno moralno superiorne pozicije postala ena izmed najbolj pridnih – beri: agresivnih – izterjevalk grških dolgov. Dolgov, ki so nastali v klasičnem razmerju »dilerja« in »džankija«; dolgov, o katerih je bilo že med posojanjem jasno, da nikoli ne bodo v celoti izplačani.

Siriza je želela dogovor. Njeni voditelji, ki so morali ves čas brzdati strasti v lastni nikakor enotni stranki, so sprejeli več kompromisov, državi pa je pospešeno zmanjkovalo denarja. Do zadnjega so verjeli, da se bo Bruselj omehčal, a to se ni zgodilo. Kljub (političnemu) posegu Združenih držav, ki se bojijo grškega strateškega umika v rusko interesno območje, in iz dneva v dan bolj zapletenim geostrateškim razmeram v sredozemski regiji, kjer se širi polje konfliktov in jo, nepovratno, preplavljajo tisoči in tisoči beguncev.

Namesto da bi vodstvo Evropske unije Grčiji (vsaj) prisluhnilo, jo je stisnilo v oster kot. Cipras ni imel veliko izbire: na volitvah je Siriza prejela nekaj manj kot tretjino glasov, kar ni mandat za »enosmerne« poteze. Siriza je od volivcev, ki jim je zagotavljala, da bo Grčija ostala tako v evrskem območju kot v Evropski uniji, dobila mandat za pogajanja, teh pa dejansko nikoli ni bilo. To so bila tudi v zadnji minuti sodnikovega podaljška pogojanja, ne pogajanja. Rob bolečinskega praga, ki ga je doktrina šoka v Grčiji v zadnjih šestih letih prestavila izjemno visoko, je bil dosežen. Bilo je – dovolj. Zato bodo Grki jutri odšli na ljudsko glasovanje.

Z razpisom referenduma je Cipras, ki še vedno zagotavlja, da »bo do dogovora prišlo« in da si bo Grčija v primeru referendumskega ne »izborila bistveno boljša pogajalska izhodišča«, izbral morda celo najbolj tvegano pot. Če bodo grški volivci, ki se v zadnjih dneh soočajo z enoumjem korporativnih medijev, ki napovedujejo apokalipso, v nedeljo potrdili­ dogovor s trojko, bo Siriza izgubila velik del politične in tudi družbene kredibilnosti, evropska oligarhija pa bo dobila mandat za nadaljnje pustošenje evropskega juga in periferije. Če bodo Grki zavrnili dogovor, kar bi bilo glede na paniko, ki je zavladala v državi, precejšnje presenečenje, bo Siriza dosegla veliko politično zmago in si zagotovila srednjeročno preživetje, veliko vprašanje pa je, ali bodo njeni »evropski partnerji« pripravljeni spoštovati demokratično voljo Grčije. Do zdaj se to ­namreč ni zgodilo.

Bo grški ponedeljek povsem nov dan? »Šest let krize, manipulacij, obratov, visokih obratov, histerije in stresa se je strnilo v zadnjih nekaj dni. Čustveno vsi pričakujemo, da se bo zgodilo nekaj velikega in prelomnega, racionalno pa je mogoče pričakovati, da se morda ne bo zgodilo prav nič. Da se bo agonija – morda s pospeškom – nadaljevala. To bi marsikomu zelo ustrezalo,« je prepričan grški prijatelj in politični analitik Janis Seferaidis.