Alahu akbar*

Pa se je končno začelo. Pred tednom so na robu središča Ljubljane, na sicer zdaj še bolj neuglednem in zanemarjenem prostoru ob pivovarni in železniški progi, simbolično postavili temeljni kamen za islamski center, katerega del bo druga džamija v zgodovini Slovenije. Prvo so namreč postavili vojaki iz Bosne na soški fronti v prvi svetovni vojni, vendar so jo po njej, ker vernikov ni bilo več, porušili.

Prav je, da imajo verniki hram, v katerem molijo k svojemu bogu, kakorkoli ga že imenujejo. Imajo ga jehovci, krišnovci, mormoni, protestanti. Seveda imajo največ hramov katoliki. In prav je, da imajo svoj hram tudi muslimani.

Ti so imeli s postavitvijo svojega svetišča, džamije, največ težav. Nekaj negodovanja se je sicer pojavljalo tudi pri kakšnih drugih bolj eksotičnih verskih skupnostih, na primer mormonih, ko so pred leti postavili svojo cerkev v ljubljanski Šiški, vendar bentenje okoličanov ni bilo niti približno tako glasno kot pri muslimanih. Njihova prizadevanja so nekateri poskušali minirati tudi z občinskim referendumom, za katerega so zbrali dovolj podpisov, a ga potem ustavno sodišče ni dovolilo.

Po več kot štirih desetletjih prizadevanj so torej muslimani v Sloveniji prišli do točke, ko bodo lahko zasadili lopate v zemljo, iz katere bo zrasel vsaj za zdaj edini minaret v Sloveniji. Ljubljanska občina jim je to zemljo, čeprav na ne ravno elitnem koncu mesta, mastno zaračunala. Zanjo so odšteli 4,5 milijona evrov, še nekajkrat toliko bo šlo za center in džamijo. Večja od dveh skupnosti muslimanov pod Alpami, Islamska skupnost v Sloveniji (ISS), ki izvaja projekt, toliko denarja nima.

Leta 2010 sem ob koncu ramazana intervjuval muftija ISS Nedžada Grabusa. Povedal je, da imajo pogovore o financiranju po vsem svetu, da pričakujejo pomoč in da jo bodo verjetno dobili. Res so jo dobili. Levji delež stroškov gradnje za Bežigradom bo na svoja pleča prevzel Katar.

Za dobre pol Slovenije velik emirat na polotoku v Perzijskem zalivu zaradi tega ne bo bankrotiral. Tudi če bi postavil deset takšnih islamskih centrov. Katar ima namreč več kot 130 milijard evrov letnega bruto družbenega proizvoda. Verjetno je odveč pripomniti, da skoraj vse zasluži s prodajo nafte in plina. Ob nekaj manj kot dveh milijonih prebivalcev ima torej največji BDP na prebivalca na svetu. Znaša približno 74.000 evrov na prebivalca, kar je, za primerjavo, skoraj štirikrat več kot v Sloveniji.

Katar je torej bogata država. Vendar igra številk, koliko denarja pride na prebivalca, ne pove veliko. Dejansko ne pove nič. V državi je od slabih dveh milijonov prebivalcev namreč samo 250.000 državljanov. Drugi so samo najeta, večinoma slabo plačana delovna sila. Največ, kar četrtina vseh prebivalcev, je Indijcev, večje skupine tujcev so še Nepalci, Filipinci in Arabci iz drugih držav.

Saj ne, da bi domačini imeli veliko več pravic. Imajo samo dovolj denarja, da so tiho zaradi diktature. Katar je namreč ena najbolj nedemokratičnih držav na svetu. Vso oblast ima v rokah družina Al Tani. Iz nje prihajajo vsi emirji od leta 1825. Ponavadi se menjava na vrhu ne zgodi po mirni poti, ampak aktualnega vladarja odstavi eden od naslednikov. S tem je Katar še slabši od velike sosede Saudske Arabije, kjer nasledniki vsaj počakajo, da gre njihov predhodnik z oblasti po naravni poti. Trenutni emir Katarja, 33-letni Tamim bin Hamad bin Kalifa Al Tani je zato precej redek ptič, saj mu je oče letos predal oblast brez prisile; sam se je na prestol povzpel tako, da je odstavil očeta, ko je ta leta 1995 počitnikoval v Švici.

Poleg tega so v Katarju prepovedane politične stranke in nima parlamenta. Prve volitve so napovedali že leta 2005, vendar še ni znano, kdaj jih bodo izvedli, in kdo bo, ker so stranke prepovedane, na njih sploh nastopal.

Ob popolni nedemokratičnosti je Katar problematičen tudi z verskega vidika. Večina njegovih državljanov prakticira vahabizem, skrajno različico sunitske verzije islama, ki je razširjena tudi v sosednji Saudski Arabiji in je popolnoma tuja islamu v Bosni, od koder izvira večina pripadnikov ISS. Vahabizem je duhovna podlaga, na kateri sta zrasli tako skrajni organizaciji, kot sta Al Kaida in afganistanski (ter pakistanski) talibi. Katar je država, ki ob tesni vahabitski zaveznici Saudski Arabiji velja za zmagovalko tako imenovane bližnjevzhodne hladne vojne, v kateri so sunitske države – s podpihovanjem sektaškega nasilja – omejile vpliv šiitskega Irana, ki se je v letih po ameriški zrušitvi Sadama Huseina močno razširil v Irak, Sirijo in Libanon.

V Islamski skupnosti v Sloveniji mi na vprašanja, ali se jim ne zdi sporno, da jim bo džamijo plačala takšna država, prejšnji teden niso hoteli odgovoriti. Tajnik skupnosti je sporočil le, da na »provokativna vprašanja v tem svečanem trenutku ne bom odgovarjal«. Bog je velik, zato se podarjenemu konju, Gadafijevi kameli ali katarski džamiji po mnenju ISS očitno ne spodobi gledati v zobe.

* Bog je velik.