Tiskane izdaje
Podatki Umarja in zavoda za zaposlovanje kažejo na alarmantno rast števila brezposelnih, ki je bila konec lanskega leta za skoraj pet odstotkov višja kot leto prej in se je nadaljevala tudi v januarju, ko je bilo na zavodu že 124.258 iskalcev zaposlitve.
Večina novih brezposelnih je zaradi izteka zaposlitve za določen čas, kar kaže na to, da se podjetja na krizo prilagajajo z varčevanjem pri stroških odpuščanja, dobre tri odstotke se je na zavod prijavilo zaradi stečajev.
Eden od pomembnejših vzrokov za tako črno statistiko je globoka kriza v gradbeništvu in predelovalni industriji, ki sta v zatonu in sta v minulem letu vsaka prispevali dobro petino novih brezposelnih. V gradbeništvu se je z dveletnim zamikom na trgu med drugim odrazila ustavitev gradnje avtocest, predelovalna industrija pa je klonila pod pritiskom mednarodne konkurenčnosti.
Zaradi pomanjkanja obratnih sredstev tonejo tudi podjetja, ki sicer imajo trge. Ob nastopu recesije so določen del delavcev na delu ohranjale različne državne subvencije, ki so jih pozneje ukinili. Po ocenah ekonomistov zaradi dolgotrajne krize tudi ne bi imele več pravega smisla.
Razen tega Slovenija v dvajsetih letih ni bila sposobna zgraditi podjetja, ki bi kaj pomenilo v svetovnem merilu. Državna podjetja, »kamor politika nastavlja svoje ljudi iz otroškega vrtca«, kot je stanje opisal ekonomist Aleš Vahčič, pa so dekapitalizirana in jih je zato tudi nemogoče prodati.
Sedanja slika na trgu dela ne kaže, da se bodo trendi kmalu obrnili. Prej nasprotno: število brezposelnih se bo še povečalo. Slovenija v tujini težko pričakuje nova posojila – pa ne zaradi prezadolženosti, ampak zato, ker smo v poslovnih krogih preveč slabo zapisani.
Država bo morala še naprej varčevati, kar bo zmanjšalo povpraševanje v zasebnem sektorju, to pa bo vplivalo na nadaljni upad števila delovnih mest.
Analitiki predvidevajo, da se bo stanje letos še poslabšalo in napovedujejo vsaj še dve leti umiranja na obroke. Obrnilo naj bi se šele leta 2015, ko naj bi zmanjšali svoj proračunski primankljaj in začeli počasi obračati nov gospodarski ciklus.
Ekonomija stoji, ekonomisti ne vedo, kaj bi. Stroka brez idej je impotentna, podobno kot država in vlada, ki se vojske brezposelnih loteva s terapijo imenovano APZ (aktivna politika zaposlovanja). Izvaja jo s pomočjo zavoda za zaposlovanje – institucije, ki se, sodeč po informacijah, ki pridejo v javnost, bolj kot z aktivno politiko ukvarja sama s seboj. Uslužbenci na centrali zavoda so okupirani z intrigami, anonimkami, domnevnim mobingom, nastavitvami, odstavitvami in prerazporeditvami ...
Ob tem je težko verjeti, da bi jim ob naštetih, vse glasnejših aktivnostih, ostalo dovolj zavzetosti za sistematično in učinkovito iskanje strategij za reševanje brezposelnih. Ti so prepuščeni sami sebi, čakajoč na čudež, ki se ga nadejajo tudi tisti, ki se še oklepajo svoje zaposlitve. Katastrofalna podoba slovenske politike in slepa ulica, v katero je pahnila gospodarstvo, nas lahko pripeljeta le še v socialni kolaps.
