Albanske knjige in konjeniki

Že komaj rojenim dajo puško v zibelko, tako da postane orožje bistven del njihovega življenja,« kot pravi eden od junakov v romanu General mrtve armade, ki je leta 1970 prispel izpod peresa slavnega »domačega sina«, pisatelja Ismaila Kadareja, dolgoletnega kandidata za Nobelovo nagrado, ki v Parizu piše v albanščini, svoje knjige pa bralcem pošilja v avtoriziranih francoskih prevodih, dežela molčečih, ponosnih in vzkipljivih ljudi, ki v romanu o posledicah organiziranega vojaškega nasilja v času italijanske okupacije Albanije doživijo vojaško odpravo, ki je končala med mrtvimi, in trohnečih kosteh, ki obsedajo žive, dežela visokih pečin in globokih sotesk, »albanske Alpe«, Prokletije, preklete planine, do podnožja sem se pripeljal v razmajanem folksvagnovem kombiju, izlet s srbskimi kosovarskimi gostitelji in albanskim kosovarskim šoferjem, »spoznaj svojo domovino, da bi jo bolj ljubil«, na jugoslovanskem judoističnem tekmovanju v Prištini, maja 1975, v težkem kimonu ljubljanskega kluba Olimpija sem se boril, v tenki trenirki pa sem že s sedeža, na trdni zemlji še bolj, upiral pogled v svet iz drugega sveta, mračen in srhljiv, ostro zarezane doline in razmetane plahte gozda, ki se redči proti strmo dvigajočim se vrhovom, za njimi so še drugi, redko kje, če sploh, se pokaže slutnja zavetja.

Prvo zavetje? Zame je to knjižnica, tudi v ljubljanski soseski, kjer sem živel medtem, ko sem hodil v višje razrede osnovne šole in gimnazijo, nagnetene vrste pridipravk, v rodnem mestu ob Celovški, v pritličju stanovanjskega bloka, zgrajenega v času, ko je vladal socialistični pragmatizem, brezbrižen do lepote, človek jo je moral najti v knjigah, odpustite razčustvovanemu srcu, bila je doba pred slavnim svetovnim spletom, pred zgostitvijo časa in prostora, ampak ni izbire: zgodnje patologije nas trdovratno spremljajo, mene strast do knjig, platnice, vonj papirja, pustolovščine, potapljanje pod gladino, v pristanišču Ljudske knjižnice Šiška, odprte že leta 1956, za mlade in stare vedeže in zdolgočasence vseh sort, s polno paro obratuje, dan za dnem, do danes, vsak delovnik in dopoldanske sobote, med počitnicami 1976, po prvem letniku gimnazije, okrog treh popoldne, po pospravljeni domači južini, sem zaživel posebno življenje »nekje drugje«, v zavetju neskončnega neba, naslikanega pod široko zaprtimi vekami, nad nežno razprtimi perutmi knjige v naročju, odmaknjen od pehanja in suvanja za stil in moč, če že ne denar, do pol osmih zvečer sem prebiral romane in zgodbe, biografije in poezije, tudi Generala mrtve armade, šest let po albanskem izidu ga je iz francoščine prevedel Jakob Emeršič, v Mariboru pa natisnila založba Obzorja, širila so se obzorja, prebral sem veliko, še več knjig, ko sem tičal v knjižnici, ugnezden v priljubljeni vdolbini, obloženi s trapastim temnordečim puloverjem, ki sem ga vlačil s seboj namesto blazine, bral sem, naslonjen na zid ob polici s slovarji, enciklopedijami in vrati, ki ne vodijo nikamor, prav gotovo ne v pijanost, oglaša se z obupanimi vzkliki »Čiuša nona!«, nova kletvica za novo izkušnjo, drhtenje v ne več nedolžnem drobovju in riganje v poleglo travo, neki pomen je tu, gotovo, ampak v katerem od dveh albanskih narečij, gek ali tošk, sem strašno preklinjal, in v kakšnem narečju je poveljeval Jurij Kastriota, Iskander Skenderbeg (1405-1468), albanski katoliški voditelj, ki se je uprl Muratu II., sultanu otomanskega cesarstva in »božji senci na zemlji«, združil raznolike klane in nadzoroval dobršen del ozemlja, naseljenega z Albanci katoliške, pravoslavne in islamske vere, nekajkrat je zamenjal krščansko in islamsko zvestobo, a vselej je prelival kri za »albansko stvar«, nasledniki so mu spomenik postavili v Tirani in v Prištini, na glavnem trgu katere ob nedavnem obisku vidim hitre noge podjetnih mulčkov, švigajo med sprehajalci, prodajalci ledenomrzle limonade, prileže se, kot se ni prilegel konjak, pionirsko naskrivaj, pozni avgust 1976, v parku med bloki Rašiške in Ane Ziherlove, na klopci pod krošnjo ogromne leske z listi, širokimi kot drvarjeva dlan, dovolj proč od domačega nadzora, dovolj blizu do domače nege, potreboval sem eno in drugo, potrebovali so ga, Skenderbega, mogoče edini izvozni izdelek Albanije, ki je med 1945 in 1985 životarila pod stalinističnim jarmom Enverja Hoxhe, po »čudežnem letu« 1989 in padcu berlinskega zida in koncu komunističnih režimov, pa se kljub demokraciji in kapitalizmu iz komunistične miselnosti ne bo prav kmalu sposobna umakniti, konjak skenderbeg, prijezdil je v vitkih steklenicah po 0,75 l in z nalepko, obrobljeno v plemenitaško rdeči, mogoče škrlatni, z vojščakom v starodavni opravi, v galopu in z napisom v skrivnostnem jeziku, tlakoval je albansko pot do nemških mark in ameriških dolarjev, konjak v omari domače dnevne sobe v Šiški, najbrž kakšno darilo, v času pred duty free shopi ob zahodnih mejah je skenderbeg prinesel jugoslovanski ključ do statusne razlike, dobro so jo poznali, sladokusci in redki častni gostje, ki so vedeli, da ostra žganica, svilnata tekočina, niža se gladina, lesket jantarne barve, ni bedni nadomestek francoskega originala, ampak prvovrstna roba, ki sem jo testiral, oj, kako testiral, jutro potem pa sem bil oslabel, vendar trezen, Bashkim Shehu, ki se je v poznih petdesetih letih 20. stoletja rodil v Tirani, od devetdesetih let naprej pa živi v Barceloni, pisateljuje v albanščini, esejizira v španščini in angleščini ter urednikuje v barcelonskem Centro de Cultura Contemporanea, Bashkim pa je vsako jutro še vedno in za vedno bivši zapornik, nesrečni sin prav takega očeta po imenu Mehmed Shehu, prvega med albanskimi ministri, od 1954 do 1981, diktatorjevega zvestega pribočnika iz mladih dni, kar pa ni motilo Hoxhe, »zveri iz Gjirokastra«, da ne bi po tem, ko je Mehmed Shehu predlagal, da bi po albanskem prelomu s pokrovitelji v Sovjetski zvezi, Jugoslaviji in Kitajski, v popolni osami, nemara vendarle lahko kakšno steklenico domačega konjaka izvozili v Nemčijo, zaradi veleizdaje dal svojega partizanskega soborca »usamomoriti«, sočasno pa še vso njegovo družino poslati na dolgoletno težko delo, z Bashkimom v zatemnjeni dvoranici Collegium Budapest, an Institute of Advanced Study, pozimi 1996, z rastočim nelagodjem gledam filmske slike, epopejo osiromašenih in sestradanih albanskih beguncev, ki za vsako ceno skušajo zapustiti ruševine komunizma in doseči obale »svobodnega sveta«, in gledal sem zbegani obraz glavnega junaka, ameriškega novinarja, med gnečo, ki smrdi po znoju in obupu, kako ga omrtviči šok in zgrabi panika, ostal je brez potnega lista in dolarjev, v deželi orlov, in v čigavo kožo se vživim in zakaj me je rahlo sram, takrat mladi očka srečne zlatolase hčerkice, kaj naj mu rečem, da ne bo zvenelo banalno, temu utrujenemu človeku, ki poleg mene s strniščem na licu in s pogledom, ki skriva več, kot sem si sposoben predstavljati, in vendar je boleče odprt, tako zelo, tako strašno, kot so morala biti strašna leta v strogo varovanem zaporu, v planinah severne Albanije, Bashkim čaka boljše čase, ki so prišli s propadom režima, zame pridejo knjige, v osemdesetih letih v zeleno platno vezana serija knjig, Sodobna jugoslovanska književnost, kosovska lirika, Ali Podrimja, Rrahman Dedaj, Sabri Hamiti, Qerim Ujkani, Hysni Hoxha, Enver Gjerqeku, Esad Mekuli, Besim Bokshi, Ganimete Nura, Adem Gajtani, Fahredin Gunga, Azem Shkreli, Mirko Gashi, Eqrem Basha, zapomnil sem si komaj kaj, dvomeče domoljubje iz pesmi, ki jih je podpisal Ali Podrimja, kasneje, po koncu hladne vojne, ko Evropa zadiha z obema kriloma pljuč, sva se družila na literarnih branjih po Nemčiji in Avstriji in na shodih založbe Wieser, vzhodnoevropski program nas je zbral pod eno streho, ne za dolgo, drugače od pesmi razočaranih pastirjev, recitiranih v univerzitetni knjižnici v Prištini, na predstavitvi revije Sarajevskih zvezkov pozimi 2003, brez elektrike, hladen prostor, hladna voda in konjak, in bosanski urednik v modno sivem trenčkotu in z večno cigareto v roki, stoječ ob šanku hotela Central, kako gladko je stankal več kot pol steklenice skenderberga, že od zgodnjega kosila je popival s kosovskimi Albanci, slabo razumljenim narodom (ali delom naroda?), imenovanim »narodna manjšina« v Jugoslaviji, dokler je še bila, živečim na Kosovu tudi v razmerah apartheida in srbske mržnje do potomcev davnih Ilirov, ki jih na Balkanu danes živi šest milijonov, večinsko naseljenih v Albaniji in ... na Kosovu, o katerem mnogi ugibajo, ali bo nekoč sestavni del Evropske unije, jaz pa vem, da skenderbeg nikoli več ne bo tako omamno dišal in nikoli več tako silovito zadel, kot je v davnem parku pod košato lesko, ko sem pod šestmotorno kladivo rad nastavil glavo, ki je takrat ne bi odrešila toplina nobene kape iz prizrenskega sukna, belega kot tropi ovc na pobočjih Prokletij.