Tiskane izdaje
Dejstvo, da je sinoči v Portorožu prvo nagrado prejel film Razredni sovražnik mladega avtorja Roka Bička, samo potrjuje občutek, ki je lebdel nad letošnjim festivalom: da se stvari v slovenski kinematografiji morda le premikajo na bolje.
Nagrada je bila namreč pričakovana, in čeprav gre za izrazito arbitrarno stvar, bi se bilo ob drugačni odločitvi težko znebiti malodušja, kakršno je vladalo na lanskem festivalu (pa ne samo zaradi distribucije nagrad). Kajti znova bi se izkazalo, da so prizadevanje in pričakovanja ustvarjalcev v precejšnjem nasprotju tako s produkcijsko realnostjo kot s sposobnostjo njenega reflektiranja.
Seveda bi bilo ob takšnem proračunu, kot ga je deležen Slovenski filmski center (lani 3,8 milijona evrov; za ponazoritev: ljubljanska Drama je dobila vsaj 25 odstotkov več) smešno uganjati kakršenkoli produkcijski optimizem. Tudi si ni treba delati utvar, da je slovenska kinematografija kljub številnim nagradam, ki jih prejema na festivalih druge in tretje kategorije, na evropskem filmskem zemljevidu znana destinacija. Za tak prodor bi pač potrebovali kakšen veliki film ali pa, še bolje, kontinuirano serijo prodornih umetniških izdelkov, kakršen je na primer Razredni sovražnik.
Pa vendar neka spodbudna znamenja so. Ne to, da sta Center in RTV Slovenija v petek podpisala »pismo o nameri sodelovanja« (kajti na sodelovanje sta obe ustanovi tako ali tako obsojeni!), tudi to ne, da sedanji minister za kulturo napoveduje »novo dobo slovenskega filma«, čeprav verjamemo njegovim dobrim namenom. Pomembno je, da je zrasla nova generacija filmarjev, ki hoče in zna delati filme, ne glede na mizerne okoliščine. In da ta generacija prinaša nekaj, česar je na Slovenskem zmeraj primanjkovalo: novo senzibilnost za vizualno kulturo.
