Tiskane izdaje
Medijski trener in avtor pogovorne oddaje na RSI, Britanec Chris Wherry, je v intervjuju, objavili smo ga v zadnjih Ozadjih, s svojimi jasnimi, kritičnimi, a hkrati dobronamernimi stališči državljanom in političnemu razredu postavil neprijetno ogledalo. Prijazno, a hkrati ostro: z namigi, kaj moramo nujno spremeniti, je zarezal v hude odklone v slovenski družbi. Ne da jih doma ne bi poznali ali zanje ne vedeli, a kljub temu je precej drugače, kadar o njih skozi svoje izkušnje spregovori tujec, ki ima dragoceno možnost, da jih neobremenjeno in z distanco spremlja vsak dan doma, v službi in družbenem okolju. Že dobro desetletje.
Britanec je v javnost vrgel znane kritike in napotke, samo od nas in vas pa je odvisno, ali jih bomo zdaj, v času krize, vendarle zmogli ovrednotiti in uporabiti. Rdeča nit kritik je zagotovo namenjena politikom, ki v štiriletnih intervalih ne počno drugega, kot da škodujejo državi in njenim državljanom. Zgledi, kako izkoristiti oblast le za svoje interese ali koristi, se prenašajo navzdol, na državni aparat, katerega glavna naloga bi morala biti servis državljanom. Pa to, razen redkih izjem, ni.
Naš intervjuvanec je to ponazoril z osnovnim stikom državljana z »državo«, torej s policijo, ki bi morala biti izključno v službi posameznika, ne pa v službi državnega proračuna. In takšni zgledi, ki jih je ustvarila politika - v prvi vrsti z uničevanjem veznega tkiva družbe, torej vrednot -, so se kakor agresivni rak razširili po vsem državnem servisu, ki je zdaj zgolj anemični aparat za izpolnjevanje želja politične elite, ne glede na barvo.
Vsi, ki v sistemu ali zunaj njega opozarjajo na anomalije in gnilobo, pa so diskvalificirani, ožigosani, zaradi »zdravstvenih« ali »osebnih« razlogov odstranjeni. Wherry opozarja, da je molk kritičnih ljudi znotraj sistema ultimativni dokaz krhkosti družbe in demokracije, zato jih spodbuja, naj dvignejo glas, ne glede na posledice. Državljane pa, naj poskušajo najti pot do močne solidarnosti, saj bodo le z njo lahko dosegli (nacionalne) spremembe v razpadajoči družbi in (lokalne) spremembe na delovnem mestu. Da naj bodo pokončni.
Še več, naj ne nasedajo vzpostavljanju razmer nenehnega polvojnega stanja, ampak naj od politike zahtevajo odpravo nekaznovanja, igranja s preteklostjo in jim dajo jasno vedeti, da pričakujejo dejanja odgovornosti in odločitve, ki so v korist državljanov in njihove prihodnosti, ne pa kapitala ali lobijev. In da naj politiki z referendumi ne prenašajo bremena najtežjih odločitev na ljudstvo, da bi si tako zagotovili čiste roke pri odločitvah, ki si jih sami ne upajo sprejeti.
Kar nam je pokušal povedati Wherry je, da ljudje v vrhu politike in gospodarstva ne delajo v našem interesu, da vse hujše probleme taktično skrivajo pod površjem in da sprejemajo škodljive odločitve. Poskušal nam je povedati, naj čim prej pometemo s ciklično menjajočimi se Janezi, Boruti, Zorani, Radovani, Karli, Ljudmilami, Gregorji in njihovimi podaljški.
Za začetek je dovolj, da se vprašamo, ali je to Slovenija, kakršno smo si pred 21 leti zamišljali. Chris Wherry ve, da še zdaleč ne. Tudi vi?
