Alternativa na borzi

Ljubljanska borza je bila zadnjih nekaj let v lasti Dunajske borze, zdaj je, kar je – glede na vse druge prevzeme slovenskih podjetij, ki jih z levo roko opravijo hrvaška – tako rekoč logično, končala v lasti Zagrebške borze. Dejstvo je, da se je vlada očitno šele zdaj in še to po nekakšnih ovinkih začela zavedati, da morda ta država, torej Slovenija, potrebuje kapitalski trg, seveda z vsaj solidno delujočo, če ne že od presežkov pokajočo borzo. Časi, ko si je Ljubljanska borza domišljala, da bo balkanski borzni center, so že zdavnaj mimo. Tako kot časi, ko so Ljubljanska borza in njeni indeksi presegali svetovne, predvsem zato, ker jih je poganjalo prekupčevanje z delnicami takrat na sveže in potem že manj sveže sprivatiziranih podjetij. Do takrat, ko so se glavni lastniški bloki porazdelili in se skupaj z drugimi kriznimi dejavniki sesuli.

Zdaj imamo gospodarstvo, ki na vseh ravneh, razvojnih, dolžniških, likvidnostnih, preživetvenih potrebuje sveži kapital in ki ga v bankah zlepa ne dobi. In vrhu slovenskih financ se je posvetilo, da bi lahko bil eden od posvečenih krajev, ali pa vsaj alternativa, kjer bi podjetja lahko iskala sveži kapital – naša borza. Mudi se, ker podjetja zaradi prevzemov trendno izginjajo z naše borze, druga tja ne zaidejo, tretja tam nimajo kaj iskati, ker na tečajnici že leta brezciljno bingljajo.

V jeseni bi si torej lahko obetali vsenacionalno akcijo v stilu – Gremo na borzo, pa četudi alternativno. Morda se lahko celo hrabrimo z mislijo, da je bila tudi Metelkova (v Ljubljani) nekoč alternativa kulturne scene, danes pa je, skupaj z visoko muzejsko ponudbo, zakon. Na borzi in tudi širšem kapitalskem trgu naj bi se srečala podjetja iz nabora Slovenskega državnega holdinga, ki naj bi po predlogih vlade tja poslal vse, od Telekoma naprej, kakor tudi tiste družbe, ki potrebujejo sveži kapital. Prav spoznanje, da je borza lahko celo mesto, kjer finančno izčrpana podjetja, ali tista s poslovnimi priložnostmi, pridejo z izdajo delnic ali drugih papirjev do kapitala, je zdaj eno vodilnih, kako oživiti zaspani slovenski kapitalski trg.

Seveda je potrebna tudi druga stran, tista, ki odpre mošnje in na borzi ponujene papirje pokupi. V zadnjih petih letih lahko na prste rok preštejemo podjetja, ki so »se šla financirat« na borzo. In nekatere so bile pri tem celo zelo uspešne. Tudi tu država vidi izhod iz tunela, saj bi na borzo poslala pokojninske sklade, tuje in domače. Slednje seveda, ko jim bo to prek pokojninske reforme sploh dovolila, in jih ne bo davila s kakšnimi novimi serijami podrejenih obveznic. Tuji, kajpada, zlasti hrvaški pa so na naši borzi že stari znanci, ki imajo pomembne deleže v naših glavnih »blue chipih« od Krke do Zavarovalnice Triglav. Za to, da bodo na slovenskem kapitalskem trgu pristali iskalci kapitala in tisti, ki ga imajo in so ga pripravljeni investirati na Ljubljanski borzi, je treba fige izpustiti iz žepa. Tiste na SDH, tiste v neobstoječi pokojninski in še kakšni reformi. In predvsem ponuditi adute, ki bodo vrnili zaupanje investitorjem – velikim in malim. Ki so zdaj, prvi na začasnem delu v davčnih oazah, drugi obožujejo svoje polne nogavice, tretji kažejo na izgubljene podrejene obveznice, izbrisane delnice ...