Ameriška klofuta

Profesor zgodovine Allan Lichtman z Ameriške univerze v Washingtonu ima sistem za napovedovanje predsedniških volitev, ki je v zadnjih tridesetih letih vedno dal pravilen rezultat. Toda ko je njegova napoved poleti na vrh postavila Donalda Trumpa, se je profesor začel takoj izmotavati, da milijarder nevarno lomi pravila političnih kampanj in bi lahko pokvaril do zdaj nezmotljiv orakelj. Danes mu je morda žal, da se to ni zgodilo.

Svet še zdaj občuti posledice ameriških volitev, na katerih je zmagal predsednik, ki je dobil manj glasov kot njegov nasprotnik. Toda morda se bomo Georgea Busha mlajšega spominjali z nostalgijo. »Zmaga Donalda Trumpa ni nič manj kot tragedija za ameriško javnost, tragedija za ustavo in triumf sil – doma in v tujini – nacionalizma, avtoritarnosti, šovinizma in rasizma,« je svojo osuplost in razočaranje izrazil David Remnick iz časnika New Yorker.

Salena Zito iz Atlantica je septembra zapisala pronicljivo napoved: »Mediji ga jemljejo dobesedno, a ne resno, njegovi podporniki ga jemljejo resno, a ne dobesedno.« Volivce je bilo morda preveč sram, da bi priznali, komu bodo namenili svoj glas, toda na koncu so prisluhnili njegovemu brezsramnemu populizmu. In tako je žensko, za katero velja, da je najbolj usposobljen politik za vodenje države, premagal kandidat, ki je menda najmanj usposobljen za tako zahtevno nalogo.

Trump je presenetil skeptike, ki niso verjeli, da se bo sploh odločil za kandidaturo, ter politične veterane, ki so se posmehovali njegovi skrpucani kampanji. Porušil je norme ameriške politike, velik del volilnega telesa zasmehoval na podlagi rase in vere ter napadal legitimnost političnega procesa. Preziral je temeljna merila spodobnosti ter politične nasprotnike žigosal z izbruhi vulgarnosti in poniževanja na osebni ravni.

»Bela hiša je povečevalno steklo za značaj človeka,« je posvaril Barack Obama. V zadnjem letu in pol smo o novem predsedniku ZDA izvedeli več, kot smo hoteli, in skoraj nič ni spodbudnega. Poniževalen odnos do žensk? Sovražen do tujcev? Dvomljivi poslovni prijemi? Preobčutljivost, zaletavost in maščevalnost? Nerazgledanost, nepoznavanje politik in gluha ušesa za nasvete? Seznam je dolg, neprijeten in vzrok za velike skrbi, bodoči predsednik ZDA za povrhu navdušuje ljudi, ki se radi zbirajo z belimi kapucami na glavi.

Toda čez dobra dva meseca bo najmočnejša vojska na svetu v rokah človeka, ki misli, da je boljši strateg od generalov. Največje gospodarstvo na svetu bo vodil predsednik, ki je zmagal z enim najbolj majavih gospodarskih in proračunskih načrtov v zgodovini modernih volitev ZDA ter ki napoveduje trgovinske vojne.

Torkovo presenečenje je še eno opozorilo več, da so voditelji sveta odtujeni od potreb in skrbi ljudi, in volivci so še enkrat izbrali najslabšo mogočo rešitev. Iskali so spremembo za skorumpiran in okostenel politični sistem, ki se ne zmeni za male ljudi. In v Belo hišo poslali človeka, ki je utelešenje takšnih vrednot. Če bi bila demokracija religija, bi bila edina tolažba, da gre za resen preizkus vere vanjo.