Tiskane izdaje
Če bi ves svet volil poglavarja države, ki se trudi narekovati, kaj naj ves svet počne, bi gladko zmagal tisti, ki so mu že pred dvema letoma vnaprej in preventivno podelili menda najbolj prestižno nagrado za mir na svetu. Objektivni instrumenti globalne mreže hitre demokratske prehrane, ki jim pravijo tudi javnomnenjske raziskave, kažejo, da bi sedanji prvi temnopolti gospodar sveta ostal na položaju, če bi mu priredili planetarne demokratične volitve. A doma Baracku Obami ne kaže več tako dobro, kakor mu je.
Eden najbolj od najbolj zanesljivih ameriških političnih »šlogarjev« Nate Silver, ki je pred štirimi leti zaslovel, ker so se uresničnile skorajda vse njegove napovedi volilnih rezultatov, sedanjemu predsedniku še vedno daje 62,9 odstotka možnosti za zmago, a še pred nekaj tedni so bile te številke precej precej večje.
Strmi padec Obamove priljubljenosti se je zgodil takoj po prvem televizijskem soočenju med njim in njegovim republikanskim izzivalcem Mittom Romneyjem, na katerem je sedanji predsednik s svojim mlačnim, na trenutke živčnim, vsekakor pa preveč »profesorskim« nastopom razočaral tudi svoje najbolj nekritične navijače. Po tej Obamovi polomiji so morali tudi tisti analitiki, ki so prej odločno zatrjevali, da televizijska soočenja predsedniških kandidatov nimajo nobenega vpliva na razpoloženje zdaj že večinoma opredeljenih volivcev, priznati, da učinki teh spektaklov prodajanja politične megle kljub vsemu niso zanemarljivi.
Ta teden se bosta predsedniška kandidata spet spopadla v televizijskem dvoboju, v demokratskem taboru pa napovedujejo, da bo tokrat Obama pustil boljši umetniški vtis. Tega je prejšnji teden že popravil njegov »namestnik«, ameriški podpredsednik Joseph Biden, ki se je na malih zaslonih v prvem in edinem soočenju podpredsedniških kandidatov ognjevito pomeril s svojim republikanskim izzivalcem Paulom Ryanom. Demokratom, ki so bili že na robu paničnega zloma, je povrnil zaupanje, anketarska predvidevanja rezultatov novembrskih volitev pa so se spet začela obračati v prid demokratskim kandidatom.
Debata med podpredsedniškima kandidatoma je končno razkrila temeljne in ključne razlike med obema političnima vizijama, so v zadnjih dnevih moževali dežurni analitiki. Po evropsko povedano, je politika, ki bi si jo želel izvajati sedanji dvojec v Beli hiši, malce bolj socialdemokratska, čeprav je, po pravici povedano, še vedno bolj desna od razmišljanja zmernih nemških konservativcev, medtem ko bi republikanska izzivalca rada uvedla še večjo neoliberalno kapitalistično džunglo nenadzorovanega finančnega špekuliranja in še hitrejšega bogatenja že tako nesramno bogatega enega odstotka prebivalstva.
Na notranjem prizorišču se zdi izbira jasna. Na mednarodnem odru pa je zadnja debata med Bidenom in Ryanom pokazala, da so razlike zgolj kozmetične. Tudi če bi lahko volivci po vsem planetu glasovali o tem, kdo bo naslednji voditelj svobodnega sveta, bi se znašli zgolj pred izbiro med navadno in nizkokalorično kokakolo. Kak pakistanski kmet si jo najbrž predstavlja tako, da bi eni govorili malo bolj prijazno, drugi pa bolj osorno, medtem ko bi svetovni javnosti razlagali, zakaj so z brezpilotnimi letali pravkar pobili vso njegovo družino.
