Tiskane izdaje
Ameriška vlada pošilja uslužbence domov, vsak dan smo bliže možnosti, da ZDA ne bodo več plačevale svojega dolga, mediji v sladostrastni zgroženosti slikajo možno katastrofo. Toda na Wall Streetu se ne zmenijo kaj prida za hrup okoli sebe. Delnice na ameriškem borznem trgu so v zadnjih dneh izgubile nekaj vrednosti, a ob odličnem letu za borznike je to le drobiž. Scenarij, da bodo politiki zaradi prestiža zvrnili svet v gospodarsko depresijo, se zdi tako blazen, da se finančnikom preprosto ne zdi resničen.
Samozavest fantov, ki zaradi pohlepa od časa do časa brez težav vržejo svet s tečajev, je sicer nekoliko presenetljiva, toda možnost političnega bankrota se je doslej zdela nepredstavljiva. Poleti 2011 so republikanci že rožljali z grožnjami, da ne bodo dvignili meje za zadolževanje države, če se predsednik Barack Obama ne bo uklonil proračunskemu krčenju, a so popustili. Podobno zganjanje hrupa konec lanskega leta se je razblinilo še hitreje. Le da so ameriški politiki v igri, kdo si upa več, vsakokrat bliže robu.
Republikanci v teh dneh vztrajno ponavljajo, da je izsiljevanje ob povečanju dolga povsem legitimno in običajno politično orožje, pri čemer se sklicujejo na razprave v kongresu. Kritiki so jih zavrnili, da prepiranje s taksistom, po kateri poti naj pelje, ni enako kot tiščati pištolo v njegovo glavo. V vrstah desnice se je začelo celo širiti razmišljanje, da posledice neplačevanja dolgov ne bodo tako hude, kot jih predstavljajo vsi okrog njih.
Vse več jih trdi, da bi kljub prepovedi novega zadolževanja država še naprej lahko plačevala obresti in glavnico. Kar je delno res: vlada bi morala odločiti, čemu bo namenila davčne prihodke in čemu ne. Hladna razumska analiza je jasna: neplačevanje obresti bi povzročilo precej večjo škodo kot neplačevanje pokojnin ali vojakov. Pri tem je zanimivo poslušati konservativce, ki se zavzemajo za to, da imajo v času krize prednost lastniki obveznic, se pravi Kitajska, ne pa, recimo, ameriški upokojenci.
Še dlje gre čajankarsko krilo stranke, za katerega se zdi, da skoraj navija za ameriško plačilno nesposobnost. V njihovih sanjah o krasnem, novem svetu bi to končno uresničilo hrepenenje po krčenju vlade. Pri tem se ne zmenijo niti za skrbi Kitajske, ki je začela Američane opozarjati, naj se ne šalijo z usodo obveznic, ki podpirajo finančne temelje sveta. Živimo v času, ko kitajski komunisti branijo svetovni kapitalizem, ameriški desničarji pa se borijo za komunistične ideale o odmiranju vlade.
V takih trenutkih se je vredno obrniti na Nemce, ne samo zato, ker imajo praktične izkušnje z uničevanjem sveta, ampak ker znajo lepo opisati občutke, ki nas pri tem prevevajo. Beseda Fremdschämen opisuje stanje zgroženega sramu, ki ga občutimo, ko se nekdo sploh ne zaveda, v kakšno zadrego se spravlja s svojim ravnanjem. Fremdschämen nas, denimo, prevzema, kadar z zgroženostjo gledamo resničnostne šove. In ta se razleza po Američanih, ko v teh dneh spremljajo nastope nekaterih svojih politikov. A ga dobro poznamo tudi Slovenci.
