Tiskane izdaje
Pred mnogimi leti sem brala Beli šum Dona DeLilla, roman, ki je govoril o tem, kako pristajamo na resničnost, ki nam jo diktirajo množični mediji. Šum televizije, ki se prikrade v naše medsebojne pogovore, bizarna vsebina reklam, ki se ob najbolj neprimernih trenutkih vriva med družinske drame in spreminja njihovo dramaturgijo. Moški, zavaljen v kavču, z daljincem in ženska, ki nekaj pričakuje. Res je tisto, kar brni na zaslonu. Z današnje perspektive se to zdi idilična podoba spokojnega družinskega življenja, obljube domačnega. Danes zaslon ni več tam nekje, danes je naš zaslon na naši dlani, danes je zaslon v naši glavi. Oba od nas hočeta isto: da smo odvisni, pripeti, zadeti, da smo konstantno on-line.
Ko sem leta 2005 pisala članek s sicer poetičnim naslovom Ljubezen v času SMS, je bil pogled na skupino najstnic, ki druga drugi kažejo tekstovna sporočila na mobilcih, še nekaj antropološko zanimivega, danes ni več nikogar, ki ne bi v dlani nosil svojega podaljška. Na podzemnih v velemestih v naročju niso več knjige, ampak mobilci.
Prvi, ki me je poskusil spreobrniti, je bil strokovnjak za družbena omrežja Ravi Singh, ki ga je takrat revija USA Weekend Magazine razglasila za enega izmed petih najvplivnejših posameznikov, ki s svojimi spletnimi storitvami vplivajo na potek ameriških volitev. No, in kaj potem počneš s svojimi FB-prijatelji? Kaj? sem rekla. Nič posebnega pač. Gor dam svoje članke ali članke svojih kolegov, ki se mi zdijo ključni, ki jih želim deliti z drugimi, in to je to. To ni to, je rekel Ravi Singh. Poglej, predstavljaj si facebook kot svojo dnevno sobo. Kaj narediš, ko koga povabiš domov? Mu postrežeš, ponudiš kavo, čaj? Najbrž, sem mu rekla, medtem ko se je zagonentno smehljal. No in potem? Ga vprašaš, kako je? − Tudi, sem rekla kot poslušna šolarka. No, vidiš, svojih prijateljev na FB tega ne vprašaš, ne? Do njih se ne obnašaš ravno prijateljsko, čeprav si jih ti povabila k sebi.
Pokesala sem se in priznala. Svoje FB-prijatelje sem potrjevala po nasvetu specialistke za FB »postani FB slut«, da, med njimi so nekateri moji res dobri prijatelji, za katere sploh ne vem, da so, itd.; vse pod sloganom »za naše članke gre«, dokler me ni naslednji specialist za socialna omrežja razsvetlil, da se članki ne pokažejo vsem petim tisočim, ampak po random logiki samo nekaterim, za dodatno širjenje je potrebno dodatno plačilo.
Če ne bi bilo facebooka, bi vse tisto, kar napišem, izhlapelo v svetovnem spletu. Včasih ne bi bilo posebne škode, včasih bi bilo res škoda. Treba je vendar imeti nadzor nad vsem, kar ustvariš, naslikaš, napišeš, fotografiraš, posnameš. Če ne boš nenehno delal, delal, delal na tem, bo izginilo v vrtincu časa, nihče ne bo vedel, da si se za kaj potrudil.
A so res brani, to je vprašanje. Lažje je pritisniki like, kot da bi kaj res prebral ali pogledal video. Vse je ena sama neskončna tekma za pozornost, pa če si to hočeš priznati ali ne. Nič ni narobe s tekmo za pozornost, če se potem pozornost usmeri v nekaj, od česar imata oba, akter in opazovalec, ekshibicionist in voajer, nekaj dobrega, skupni interes.
Opravičilo je, vsaj pri meni: moram, zaradi svojega dela. A to vendar delam elegantno (ni res), ne pa agresivno. To je tudi moje opravičilo: Moram, ampak mi ni všeč. Kot je ugotovil Arjan Pregelj, se danes stavki začenjajo z Nisem rasist, ampak ...
Res me zanima, kaj se dogaja z našimi možgani, ki so podvrženi nenehnim dražljajem. Opažam že, da se v običajni pogovor vrivajo popolnoma zmedeni slogani, citati, da mi med tem, ko tole pišem že brni od mailov, obvestil ...
Če je facebook televizija, in televizija je, kot mi je pred časom rekel Benettonov fotograf Oliviero Toscani, »the toilett of the eye, straniščna školjka očesa«, je twitter − kaj? Je bolj inteligenten, hitrejši, pravijo tviteraši, ponuja bolj relevantne, smart vsebine. Ne razumem, če je facebook nogomet, je twitter košarka, ki je zame (za zdaj še) prehitra, da bi ji sledila. S tem se ne bo strinjal nobeden od fanov nogometa, tudi jaz se težko, a tako se mi je zapisalo. In ker je to blog, si lahko dovolim vse. Tudi to je znak novih medijev. Napišeš vse, kar ti pade na pamet. Nekdo lajka, drugi si vzame čas in kritizira, oboje pomeni določen vložek energije, le da se ta zadnji bolj potrudi, oboje potrebuješ za svoj obstoj, odvisno, iz česa se napajaš, počasi postane vseeno.
A twitter je še boljša stvar kot FB, je nadaljeval Ravi Singh. Zakaj? − Ker z njim vsak dan lahko narediš nekaj lepega za svet. − Lepega za svet? Da ljudem, ki jih ne poznam, vsiljujem svoj pogled na svet? Novinarka si, torej to že počneš, mar ne, reče. Zakaj ne bi tega počela še bolje. Ni težko, nadaljuje. Zjutraj se zbudiš, si umiješ obraz, in prvo lepo idejo, morda misel, ki si jo prebral, deliš z ljudmi. Ta lepa misel pritegne k sebi druge lepe misli, ki bi jih drugi delili s tabo, in tako se začne. Nekega jutra se zbudiš in vidiš, da pomagaš spreminjati svet.«
Spreminjati svet. S twitterjem in facebookom? Ja, v eni liniji razvoja dogodkov je najbrž mogoče tudi to. Dve leti po tem pogovoru sta me pred tedni Anže Tomič, Appartus-man, in večkrat omenjeni Lenart Kučić, strokovnjak za nove medije, spravila na twitter. Tviterizirala sta me. Proti moji volji je bil moj prvi tvit v histeriji, proti moji volji in proti njuni tudi, čeprav se tega še nista zavedala. In že nekaj ur zatem sem se v deževanju tvitov, hashtagov počutila, kot da sem na Markovem trgu v Benetkah, z vrečko zrnja v rokah, prepolnem golobov, ki preletavajo mojo glavo, se včasih podelajo v zraku ali mi jedo iz roke. Zrnja je zmanjkalo in jaz sem se odločila, da ne znam najpreprostejšega, hraniti golobov. Tudi to je umetnost. V našem mestu po novem celo kazniva stvar, zato se ne sekiram preveč.
Strah me je drugih stvari. Vse, kar nas obdaja, če že niso informacije katastrofe in vojne podobe, je avtopromocija na sto in en način, avtopromocija je tudi v teh podobah, a o tem drugič. Če nisi in, si out. Nič več ne šteje, koliko časa se posvečaš svojemu delu, šteje, koliko ljudi ga vidi. Vsi, ki so zajahali val in začeli uporabljati omrežja, da širijo svoje ideje, da komunicirajo s svojimi somišljeniki, so dovolj pametni, da se včasih vprašajo, kdaj sem se zataknil v ta mehanizem, kdaj je namesto moje glave začela delovati glava kolektivne zavesti ali naj raje rečem psihologije množic. Ta skrivnostna in silovita gmota, ki dobi svoje možgane, sestavljene iz tisočih možganov, tako kot roji kobilic v Afriki, ki postanejo mogočnejši, dobi svojo inteligenco, svojo mašinerijo, nemogoče jih je uničiti. Ko si enkrat noter, ne moreš več ven, kot Hotel California, you can check out any time you like, but you can never leave.
Ker si pripet, zadet, zasvojen, navlečen nepovratno, pa če o sebi še tako gojiš iluzijo, da ne spadaš tja.
Ekonomija pozornosti je že dolgo termin, ki se uporablja v študijah novih medijev. Googlu in facebooku ni bilo treba napasti klasičnih medijev, itak sta pobrala večino pozornosti. Človeška potreba po pozornosti je neskončna. Tako kot je neskočna človekova potreba, da bi »videl, kako to delajo drugi«. Voajerizem in ekshibicionizem z roko v roki. Facebook pobere več pozornosti kot tabloidi. Ker življenja posameznikov ponujajo neskončno več možnosti za zavidanje, posmehovanje, blatenje, sprožilce za zmerljivke.
Tudi če misliš, da si odšel, si še vedno tukaj. V Huxleyjevem Krasnem novem svetu, v Matrici, zvezan s faustovskim paktom, skoraj za vedno.
Ves sumljivo dolgi čas poudarjam, da sem analogen tip, retro lik, lik, ki bolj spada v 19., še raje v 17. stoletje kot v 21., a v resnici me precej zanima, kako ta nenehno pršeči dež informacij, ki se spreminja v tornado, v cunami, v deževje in potem spet rahlo zatišje, kako to nenehno deževanje informacij vpliva na nas. Na naš odnos do drugega, do sočloveka. Kako se je spremenilo razumevanje sveta in kako se spreminjajo naši možgani. Toliko sočutja premoremo, kolikor lajkov smo sposobni dati v enourni pavzi, ko nam ravno nekdo odpove sestanek. Revolucionarji s kliki, ki spreminjamoo svet. Morda ga res, morda ga bolj, kot si mislimo, morda s tem, ko mrežimo, mrežimo, mrežimo, kdaj je že Jonas Ž razlagal teorijo omrežij, kjer se vplivi in povezave med ljudmi širijo kot pajkova mreža; v Sloveniji smo omreženi in prepredeni že v realnem svetu, zakaj bi potrebovali pajčevine še v virtualnem, ampak to so samo naivna vprašanja, ki si jih dovolim, ker je, kot sem rekla, na spletu dovoljeno vse.
Milenijska generacija že ve, da ekspresija njihove ustvarjalnosti ni več verodostojna, če vanjo ne vključi tega, kar se ji najbolj intenzivno dogaja v vsakdanu, s 140 znaki na twitterju ali podobami na instagramu. Maili so vstopali v literaturo pred desetletji, zdaj je ključ twitter. Pisatelji niso več empiriki, niti ne samo tisti, ki se napajajo iz domišljije, pisatelji se napajajo iz vsakdana, iz tega, kar jim brni okrog ušes in utripa na zaslonih mobilcev.
David Mitchell, avtor uspešnice Cloud Atlas, je začel vztrajno tvitati s perspektive svojega lika, obsesivnega zasledovalca, nadlegovalca in hekerja @ I_Bombadila in tako ustvaril moderen roman, sestavljen iz 140-značnih slangovskih tvitov, med hashtagi in emojiji so potaknjene številne literarne in popkulturne aluzije in reference. Nisem brala, ker niti ni važno, da prebereš dolgo leposlovno delo, dolg članek ali gledaš dolg poglobljen videointervju, važno je, da veš, da obstaja, da si na tekočem, da si in the flow.
Nemogoče je biti na tekočem v vsem tem gozdu informacij, zato bi se najraje zaprla v svet, se splazila skozi cev kratke zgodbe izraelskega pisatelja Etgarja Kereta in vstopila v nebesa, v svet, rezerviran za vse s preveč občutljivo kožo. Se srečamo tam.
Ampak kaj, če tega nihče ne bo opazil. Tega si v tem svetu ne morem privoščiti. Nekdo mora vedeti, da obstajam, da sem, da diham, sicer tvitam, pišem, objavljam zaman.
Aja, še malo reklame: Šiška Deluxe je film, ki vas bo nasmejal.
