Angelčki na konici igle

Mar evropska komisija res le od Slovenije zahteva zakon za železniški odsek?

Objavljeno
09. maj 2017 21.17
Posodobljeno
10. maj 2017 10.00
Luka Koper, kamor je danes priplul nov kontejnerski žerjav, domnevno največji v regiji. Koper, Slovenija 5.april 2017. [Luka Koper,Koper,kontejnerski žerjavi,pristaniški žerjavi,industrijska dvigala,kontejnerji,pristanišča,gospodarstvo,transport
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
Če bi razpis zakonodajnega referenduma po naključju res vplival na izgubo pričakovanih evropskih sredstev za drugi tir in če bi še bolj po naključju referendumu celo uspelo razveljaviti zakon, potem drugega tira še vrsto let ne bi gradili. Zgodilo bi se tisto, kar je infrastrukturni minister napovedal pred nastopom funkcije.

Krivdo za takšno potezo bi radi vnaprej pripisali neodgovorni civilni iniciativi. V resnici pa bi bila krivda in odgovornost samo ena: »zasluge« zanjo si bo morala pripisati koalicija s premierom in ministrom na čelu. Predstavniki vlade so natančno vedeli, kakšne so lahko posledice odločitve, ko so začeli svet prepričevati o nujnosti ekspresnega sprejetja tako specifičnega zakona. To je najbrž edini železniški odsek s svojim zakonom na svetu. Ustavni pravnik Miro Cerar pa je vedel, da ustava daje pravico do referenduma.

Minister drugemu tiru ni nasprotoval zgolj pred nastopom funkcije. Že naslednje leto se je zapletel z naročilom drage študije pri instituciji, ki je dokazovala veliko tveganost gradnje drugega tira, in to v posmeh in zgražanje vse slovenske logistične stroke. Lani se je zapletel v menda nujno revizijo finančne vrednosti projekta, ki pa vsem razpravam in stroškom navkljub prav tako ni dala koristnega rezultata, saj se poslanci v državnem zboru še naprej tipično sholastično prerekajo glede tega, koliko angelčkov lahko pleše na konici zneska enega tira. Normalne države si takšne sholastike ne privoščijo, ker je potreben samo en odgovor: potrebujemo tir ali ne. Če ga, je potem nadaljevanje zgolj stvar vsestranske (pravne, tehnične, ekonomske ...) profesionalnosti in njegove uresničitve.

In šele po preteku vseh teh let se je začelo muditi, »profesionalnost« se je zapletla še z zakonom. Če bo zakon padel in s tem drugi tir, ne bo kriva demokracija, ampak »angelčki«.

Večina poslancev se je vdala prepričevalni mašineriji Cerarjeve vlade, ki jo bolj žene energija domnevno milijardne naložbe kot volilne točke. Naj bo tako, kot nas prepričuje Gašperšičev krožek, samo da enkrat vendar začnejo, upravičujejo svoje glasove poslanci. Med slabim, nepotrebnim zakonom in halucinantnim referendumom je medijski prostor poln razprav, ali tir potrebujemo, kod naj gre trasa, s kakšno tehnologijo ... Po temeljnem slovenskem načelu: samo, da nasprotniku ne uspe.

Večina pa še zmeraj ohranja zdravo pamet in v mnenjskih raziskavah kljub kopici izrečenih neumnosti še zmeraj prepričljivo glasuje za tir. Vsa čast!

Mar evropska komisija res samo od Slovenije zahteva zakon za železniški odsek? Končno je ta tir v prejšnji perspektivi brez zakona že imel na papirju 230 milijonov nepovratnih sredstev, a so jih v Ljubljani (brez zakona) spretno preusmerili. Zgodovina se ponavlja: Luka, zgradite si progo, saj je vaša. Zanimivo je, s kakšnimi pravljicami vse je mogoče pritegniti slovensko javnost. To je narod za pravljice.

Vse je že zdavnaj odločeno, pa vendar še ena priložnost za neskončno zaviranje vsega.