Človek, geološka uničujoča sila

Teden, ki se poslavlja, ni bil prelomen le za starše, ki so svoje otroke prvič pospremili do osnovnošolskih klopi, in srednješolce, ki so se domov vrnili pobarvani in popisani s črko F, temveč tudi zato, ker smo z njim – tiho, brez pompa, v nasprotju z začetkom novega šolskega leta – vstopili v novo geološko obdobje. Po približno 11.700 letih se je abruptno končal holocen, v primerjavi s prejšnjimi geološkimi obdobji razmeroma kratko, a za človeško vrsto najpomembnejše geološko obdobje, v katerem so se razvile velike civilizacije, pisana beseda in v katerem je človeštvo prešlo z ruralnega na urbano življenje sedanjosti. Nasledil ga je antropocen, obdobje, ki ga v celoti zaznamuje človek.

Vse skupaj je še neuradno, a znanstveniki na mednarodnem geološkem kongresu v Cape Townu, ki so predlagali razglasitev nove geološke dobe, mislijo smrtno resno. Človek je po njihovem tako radikalno spremenil delovanje naravnih ciklov, da ga je mogoče imeti za svojevrstno geološko silo, primerljivo s padcem meteorita pred 66 milijoni let, ki je iztrebil dinozavre.

Pravzaprav je antropocen po pisanju Guardiana nastopil že v petde­setih letih, ko so radioaktivni delci iz jedrskih poskusov zakrožili po svetu. Zaznamuje pa ga tudi več drugih kazalnikov: onesnaženje s plastiko, izpusti toplogrednih plinov, betoniranje planeta in – množična reja piščancev. Slednje zveni nekoliko privlečeno za stanjšane lase osivelih znanstvenikov, čeprav je industrijska reja živali od štiridesetih let prejšnjega stoletja presegla vse razumne meje. Po podatkih nevladne organizacije za pravice živali United Poultry Concerns vsako leto zakoljemo 50 milijard piščancev.

Glede vpliva drugih kazalnikov na spreminjanje planeta ni dvoma. V zadnjih dveh desetletjih je bilo namešanega več kot pol vsega betona, proizvedenega v človeški zgodovini. Vsak kvadratni meter naše zem­ljice bi lahko prekrili s kilogramom goste sive mase. Rastline in živali so tako prizadete zaradi človeških dejavnosti, da so številni znanstveniki prepričani, da se dogaja šesto množično izumiranje. Poročilo, objavljeno v reviji Science, navaja, da bi lahko v prihodnjih nekaj stoletjih izgubili več kot 75 odstotkov rastlinskih in živalskih vrst, piše Newsweek.

In vsa ta plastika! Na leto se je proizvede 300 milijonov ton. Kljub številnim prizadevanjem za ločeno zbiranje odpadkov se je na globalni ravni reciklira le pet odstotkov. Druga leti v smeti, na smetišča – ali pa se skuri –, od tam pa vedno najde pot v zrak in morje. V oceanih vsako leto pristane devet milijonov ton plastičnih odpadkov. Pod vplivom vode, sonca in vetra se trgajo in cefrajo na manjše delce, ki davijo morske ptice in sesalce in mašijo njihova prebavila. V obliki mikrodelcev zaidejo celo v plankton, z njim v prehransko verigo večjih morskih živali in naposled na naše krožnike. Če se bo proizvodnja plastike nadaljevala v zdajšnjem obsegu, je bo do sredine tega stoletja v oceanih plavalo več kakor rib, svari poročilo Svetovnega gospodarskega foruma in fundacije Ellen MacArthur.

Znanstveniki so pred časom pokazali, da mikroplastika zmanjšuje razmnoževalno sposobnost ostrig, nedavno tudi, da so se mladice ostrižev, ki so jih hranili z mikroplastiko v »okoljsko relevantnih« koncentracijah, počasneje odzivale na vonj plenilcev, zaradi česar so pogosteje postale njihov plen kot mladice, gojene v čisti vodi. Zdaj intenzivno raziskujejo, kako kemikalije iz plastičnih odpadkov v morju, obogatene s tistimi, ki se nanje lepijo iz okolja, vplivajo na razmnoževalne sposobnosti človeka, razvoj dečkov in deklic, njihovo obnašanje. Je za občutek, da se moški feminizirajo, res kriv le njihov imidž ali je za njim še kaj bolj konkretnega? Kaj to pomeni za prihodnost naše družbe, v kateri na vodilnih položajih še vedno prevladujejo moški? Človeštvo je prišlo do točke, ko nima več časa čakati na nove znanstvene dokaze, ki bodo potrdili, kakšno škodo dela okolju in sebi. Odločiti se moramo, ali želimo, da se nas bodo zanamci spominjali po tem, da smo obrnili ladjo v pravo smer, ali po množičnih grobiščih piščančjih kosti in fosiliziranih plastičnih odpadkih. Kako dolgo bo trajal antropocen, je najbolj odvisno od nas.