Apokaliptična koalicija

Ko človek pogleda seznam držav, ki so pripravljene sodelovati v veliki vojaški operaciji proti sunitskim skrajnežem iz vrst Islamske države, in ko natančno prisluhne njihovi retoriki, se zdi, da svetu grozi pretnja do zdaj neznanih sposobnosti in apokaliptičnih razsežnosti. Vse to patetično spominja na hollywoodske filme katastrofe, le da imajo ameriški (filmski) režiserji kanček več talenta za dramaturgijo kot politiki, analitiki in strategi, ki nam najmočnejšo paravojaško islamistično skupino poskušajo predstaviti kot vodilno pretnjo svetovnemu miru in – ureditvi.

Islamska država ni vzrok. Islamska država je posledica.

Posledica ameriške zunanje politike (ne le) na Bližnjem vzhodu, strukturiranega razkosavanja Iraka, brutalne državljanske vojne v Siriji, arabskih revolucij in kontrarevolucij, socialno-ekonomske tragedije v regiji, križarskega pohoda proti islamu v imenu vojne proti terorizmu, izsiljenega spopada med suniti in šiiti, novega risanja regionalnega zemljevida, bližnjevzhodne in vse bolj tudi globalne (že dolgo ne več le) hladne vojne, korporacijskega obvladovanja držav, vojska in etničnih skupin, podnebnih sprememb ter boja za energetske vire in, predvsem, vodo, temeljno gonilo modernih konfliktov.

Sunitski skrajneži, najbolj nevzgojeni otroci ameriško-saudskega pustošenja po regiji, so rasli in se krepili zato, ker jim je bilo to omogočeno. Politično. Finančno. Vojaško. Strateško. V Siriji jim je to s svojo brutalnostjo omogočil režim predsednika Bašarja al Asada, ki je islamiste mojstrsko izkoristil za promocijo ideje »sektaške vojne« in »uvoženega« terorizma. Dobro leto po uporabi kemičnega orožja, ki je privedlo skoraj do mednarodnega posredovanja proti uradnemu Damasku, je zdaj Asad tisti, ki zahodnim državam, ki so s svojo pasivnostjo omogočile radikalizacijo sirskega upora, določa tempo igre v regiji, kjer se brišejo meje in širi konflikt.

Mednarodna skupina izkušenih borcev svete vojne, ki je v zadnjem letu obogatela s prodajo nafte, hkrati pa je ves čas dobivala denar iz arabskih zalivskih držav in imela dostop do popolnih obveščevalnih podatkov ter odprte meje (Turčija) za nemoteno »kadrovanje«, je ves čas počela le tisto, kar je bilo od njih mogoče pričakovati. Morda bi lahko dejali – tisto, kar jim je bilo naročeno. Zasedli so ključne naftne in vodne vire. Znotraj kaosa so – ne da bi se jim do zdaj v resnici sploh kdo resno zoperstavil – zakuhali nadkaos. V konflikt so s svojim krvoločnim vedenjem in delovanjem »povabili« vse, ki v konflikt še niso bili neposredno vpleteni. Hkrati jim je z genialno medijsko in marketinško kampanjo, ki so ji nasedli prav vsi ključni svetovni mediji, mednarodno skupnost uspelo prepričati, da gre za teroristično velesilo, ki bo »jutri udarila tudi po vaši vasi«. Načrtovalci napadalne (»obrambne«) politike v Washingtonu, Londonu, Parizu in Riadu ne bi mogli dobiti lepšega darila.

Hitro je zrasla velika koalicija, ki bo poskrbela, da se bo ogenj globalnega konflikta še hitreje širil.