Tiskane izdaje
To, da so med napadom na ameriški konzulat v libijskem mestu Bengazi ubili ameriškega veleposlanika v Libiji Christopherja Stevensa, »največjega ameriškega prijatelja Libije«, ki je bil že med uporom proti polkovniku Moamerju Gadafiju glavni ameriški diplomatski predstavnik za stike z opozicijo, je bila le ena od krutih ironij množičnih in nasilnih protiameriških demonstracij, ki se še vedno razplamtevajo po arabskem svetu. Druga je ta, da se je najbolj nasilni dogodek zgodil v daleč najbolj proameriški državi v regiji, če izvzamemo Izrael.
Med muslimani se je priljubljenost ZDA takoj po tem, ko je v Belo hišo pred štirimi leti prišel demokrat Barack Obama, za hip dvignila, zdaj pa javnomnenjske raziskave kažejo, da Washington v islamskem svetu celo manj marajo kakor v času njegovega republikanskega predhodnika Georgea Busha mlajšega, ki je začel dve vojni proti islamskim državam.
Izjema je le Libija, so pred mesecem ugotovili raziskovalci agencije Gallup. Njihova raziskava je pokazala, da kar 54 odstotkov Libijcev podpira vodilno vlogo ZDA, kar je med najvišjimi rezultati, ki jih je ta agencija kadarkoli zabeležila na Bližnjem vzhodu in severni Afriki. Takšnih ameriških prijateljev je med egiptovskim prebivalstvom le 19 odstotkov, medtem ko kar 79 odstotkov Egipčanov temu, kar počnejo ZDA, nasprotuje.
Povod za sedanji izbruh množičnega nezadovoljstva je žaljivi amaterski film o preroku Mohamedu, ki ga je posnel neki fundamentalistični goljuf v Kaliforniji, večina protestnikov pa ga sploh ni videla. A ta zamah kril te male gnusne filmske vešče ni povzročil le cunamija po islamskem svetu, kot bumerang se je vrnil tudi v brezglavo vročico predvolilnih ZDA. Mednarodno neizkušeni republikanski predsedniški kandidat Mitt Romney se je zapletel v obtoževanja »preblagega« Obame, ki da se uklanja napadalcem na Američane, a ta prenagljeni napad, v katerem je zamešal vrstni red dogodkov, je osupnil celo nekatere njegove strankarske tovariše. Kar nekaj komentatorjev je Romneya obtožilo, da je nacionalno tragedijo izrabil za nizkotne politične namene.
Bolj republikansko pravoverni analitiki raje vlečejo vzporednice z letom 1980, ko se je dogajalo podobno protiameriško vrenje po svetu, kar je tudi pripomoglo k temu, da je prav tako mednarodno neizkušeni republikanec Ronald Reagan po enem mandatu iz Bele hiše odstranil demokrata Jimmyja Carterja, ki je zaslužen za podpis mirovnega sporazuma med Egiptom in Izraelom v Camp Davidu.
Spet tretji pa se v teh dneh sprašujejo, zakaj so nas napadli naši prijatelji, ki smo jim vendar pomagali, da so se rešili Gadafija. Mhm, zakaj? Gadafi je bil še do nedavnega zaveznik Zahoda, ta pa mu je prav te sedanje svoje prijatelje, ki so takrat veljali za teroriste, na skrivaj predajal, potem ko jih je že sam mučil, kakor ugotavlja nedavno poročilo organizacije Human Rights Watch. A še pred tem je Gadafi veljal za terorista. Takrat pa so bili ti sedanji prijatelji in prejšnji teroristi disidenti, ki jih je Zahod podpiral tako pri ponesrečenih atentatih na Gadafija kot v boju proti sovjetski okupaciji Afganistana. Prijatelje pač spoznaš v kontekstu.
