Arabska perestrojka

Pred sedmimi leti so proti Bagdadu poletele rakete, na katerih je pisalo Operacija iraška svoboda. Bela hiša se je sprehajala po »osi zla« in izvažala demokracijo. Eden izmed izmišljenih ciljev takratne ameriške administracije je bil zrušitev bližnjevzhodnih diktatur.

Namesto svobode je Irak najprej doletela okupacija, potem pa še krvava državljanska vojna. Podobno neuspešno je bilo zahodno demokratiziranje Afganistana. Smo v desetem letu vojne proti terorizmu, ki se je hvalila, da bo poskrbela za osvoboditev zatiranih ljudstev, v resnici pa je polje svobode še dodatno skrčila.

Svobode ni mogoče izvažati. Še posebej ne v paketu z bombami, sto tisoči vojakov in prepričanostjo o superiornosti lastne civilizacije.
Množice mladih, ki so se v zadnjih dveh mesecih na ulicah Tunisa, Kaira, Maname, Sane, Bengazija in Tripolija goloroki uprli tiranskim režimom, dokazujejo, da so resnične družbene in politične spremembe možne le od znotraj. Razočarana arabska mladina najbolj glasno protestira ravno proti tistim despotom, ki so (bili) v najboljših odnosih z Zahodom in v najslabših s svojim ljudstvom. Najbolj očitna primera sta padli egiptovski predsednik Hosni Mubarak in padajoči libijski polkovnik Moamer Gadafi.

Tisti, ki demokracijo izvažajo, bi jo zdaj lahko začeli – uvažati.

Protestniki na ulicah bližnjevzhodnih in severnoafriških mest celotnemu svetu v živo predavajo o svobodi, demokraciji in miru. To počno v visoko artikuliranem jeziku, v katerem ni čutiti niti malo zadrege ali ontološkega dvoma. Živijo, kar pridigajo. Ker so etično neoporečni, so osvobojeni strahu. V nasprotju z njihovimi starši jih je nemogoče zavesti. Pred njihovimi očmi sta namreč propadla oba velika družbeno-politično-ekonomska sistema, iz katerih so se napajale (poražene) generacije pred njimi. Odraščali so med posledicami roparskega pohoda liberalnega kapitalizma in socialističnih laži. Mladi Egipčani, Tunizijci in Libijci zelo dobro vedo, kaj je sledilo padcu berlinskega zidu. Vedo, da lahko verjamejo le še drug drugemu. V njihovih možganih in srcih detektor za laži in prevare ves čas deluje na najvišjih obratih. Ne bojujejo se le proti diktaturi, temveč tudi proti prestrašenim generacijam, ki so pustile, da je politika vodila njihovo življenje in jim zaplenila dostojanstvo.

Otroci so svoje starše prijeli za roke in jih odpeljali na proteste.

Režimi v njihovih deželah so jih skupaj z ameriškimi in evropskimi dvori poskušali uvrstiti med verske skrajneže, a stara metoda demonizacije političnih nasprotnikov na Bližnjem vzhodu tokrat ni bila uspešna. Mladi so bili namreč tudi priča propadu projekta političnega islama in posledic radikalizacije verskega diskurza na resnično življenje. Od boga jih je oddaljil tudi božji sindrom njihovih voditeljev.
Arabska revolucija bi bila težko bolj sekularna. Ljudje na ulicah so osvobojeni ideologije, kulta voditeljev in nujnosti konceptov. Zahodna demokracija zanje ni dekadentna, temveč staromodna. Dobro vedo, kaj se dogaja v Washingtonu, Bruslju in Pekingu. Digitalna generacija, ki je odšla na analogne ulice, pozna vse svetove in si zato ne želi nobenega izmed njih.

Hočejo svoj svet.

Sporočilo arabske revolucije je globalno: kljub vse bolj ostri vladavini kapitala, izginjanju poslednjih ostalin socialne države, militarizaciji in nenačelnim koalicijam protestniki dokazujejo, da se ljudska volja lahko upre tudi najmočnejšemu represivnemu aparatu in ga z vztrajnostjo ter moralno superiornostjo stisne v kot, iz katerega ni mogoče pobegniti. To sporočilo ima zgodovinsko vrednost in močan revolucionarni naboj. Časi »šminkerske« Genove in proslulega antiglobalizacijskega gibanja so mimo. Na ulice so odšle dejanske žrtve, ki o svetu govorijo in razmišljajo v prvi osebi množine. Arabska mladina, ki je pred približno dvema letoma prek socialnih omrežij bila boj proti diktaturam zlobnih in bogatih starcev, ves svet poziva, naj se znebijo strahu in jim, vladajočim despotom, ki v imenu ideologij in religij pobijajo za ohranitev svojih privilegijev, pokažejo, kar jim gre.

V obupan svet so vrnili upanje.

Zato si zaslužijo Nobelovo nagrado za mir.