Arbitraža ali kaos?

Odločitev arbitražnega sodišča o imenovanju dveh manjkajočih arbitrov nakazuje resno namero, da namerava končati delo, ki mu je bilo s sporazumom dodeljeno. Porabilo je preveč časa (in denarja), da bi se zaradi ene epizodne afere (ne glede na to, kako različno težo ji lahko pripisujemo) vsa zadeva zaključila in ostala nerešena. Najbrž se arbitri zavedajo, da drugače kot z arbitražo problema niti ni mogoče rešiti. Kljub dejstvu, da ena stran za to ne kaže prav nobene volje. Delno zato, ker je konstantni spor o meji odlično napajališče nabiranja političnih točk, predvsem pa zato, ker je sedanji položaj idealna rešitev za Hrvaško. Zato se ji ne mudi in ne bi imela nič proti, če tako ostane še leta. Če ji ne bi padla sekira v med s prisluškovalno afero, bi že našla drugi izgovor, da bi se izognila arbitraži.

Si v okoliščinah dvajsetletnega reševanja meje, begunske krize in sporov, kakršnim smo priča zadnje dneve med državami na Balkanu, sploh lahko predstavljamo drugačno pot, kot je arbitraža? To je mednarodna skupnost ugotovila že pred podpisom arbitražnega sporazuma, ko po 15 letih državi nista našli dvostranske rešitve (čeprav sta jo Drnovšek in Račan podpisala že leta 2001). Spet postavljati isto arbitražno dilemo po vsem vloženem trudu je seveda jalovo početje.

Kakšna je alternativa arbitraži? V zrcalu dnevne demagoške politične retorike se ta ne kaže, pokaže pa se, ko se odnosi tako ali drugače zapletejo. K še bolj zapletenemu odnosu je delno prispevala Slovenija že s tem, ko je za arbitra postavila nekoga, ki očitno ni bil dovolj dobro poučen o razmerah na terenu in pravnih okvirih presoje ter je potreboval suflerja. Samo nepoučeni lahko domnevno asimetrično delitev zaliva in stik slovenskega morja z mednarodnimi vodami označijo za »slovensko zmago«. Stik z odprtim morjem predvideva že sam sporazum, saj je bilo že avtorjem sporazuma jasno, da prost prehod, ki ga imajo ladje na morju, ni enakovreden teritorialnemu stiku. Spomnimo na blokado trgovskih ladij, namenjenih v koprsko pristanišče v času vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije. In na to, kako je prejšnje dni Hrvaška brez pomislekov zaprla svojo mejo s Srbijo, ker ji nekaj na tej meji ni ustrezalo. Nekaj podobnega bi se lahko zelo hitro zgodilo s prosto plovbo na morju. In zakaj bi se asimetrična delitev Piranskega zaliva lahko komu zdela zmagovita? Saj je najuglednejši (letos pokojni) hrvaški pomorski pravnik Vladimir Ibler že februarja 1998 v Portorožu dejal, da sam nikoli ni vztrajal pri sredinski črti v Piranskem zalivu: »Če bi to trdil, bi to pomenilo, da ne znam brati 15. člena Konvencije o mednarodnem pomorskem pravu. V njem so navedene specialne okoliščine, po katerih je večji del zaliva slovenski«.

Če arbitri po kakšnem naključju ne bi nadaljevali in končali postopka, bodo verjetno morali povedati, na kakšen drugačen način naj Hrvaška uredi meje s sosedami. Naj jih določi sama? Ali pa komu veliko bolj kot red res ustreza kaos na tem nemirnem delu Balkana?