Tiskane izdaje
Slovenci bi zaradi teh konferenc nehali jesti meso (adijo, praznični december), opustili živinorejo in prirejo mleka. Prenehali bi kuriti drva, premog, delati elektriko v Tešu, prenehali množično zidati hidro-, solarne ali vetrne elektrarne in namesto njih raje postavili še vsaj dve jedrski ali tri. Iz ust najbolj zelenih smo večkrat slišali, da so slednje edina rešitev. Čeprav se nam po Fuku in Hiro...šimah in Černobilih zdi malce nenavadno, ampak če zeleni to pravijo ... Prenehali bi se voziti z avti (letal niti ne omenjam) na dopuste. Če bi že šli, bi šli s kolesi, peš, morda na konjih ali kvečjemu mulah, sicer bi ostali doma. Ne bi bilo treba graditi cest, letališč, parkirišč, garaž ... Nasploh bi ukinili turizem. Če kdo uničuje naravo in svet, ga turistične kobilice (podobno kot migranti, menda). Ne bi bilo treba več uvažati natakarjev ne kuharjev niti gradbenih težakov, ne bi več gradili hotelov in zapravljivega razkošja, ki obremenjuje svet. Vrnili bi se za vsaj 60 ali 70 let v fantastično brezogljičen in neplastičen svet. Ljudje suhi, brez travm in dvomov o biti ali ne biti. Še družabnih omrežij, ki tudi sproščajo CO2, ne bi potrebovali. Zato je dobro, da imamo podnebne konference, ker se potem tako veliko stvari spremeni in je vsako naslednje leto (vse od Kyota 1997) naše podnebje vse bolj in bolj ..., ne vem ..., morda samo malo prehlajeno?
Tukaj so Slovenci dali kapo, klobuk in hlače dol pred Hrvati.
Čeprav so fejsbuški preroki pred letom dni napovedovali temo, mraz, kri in solze štirim istrskim občinam, se jim črne napovedi niso ravno uresničile. Decembrske lučke spet gorijo. In v duhu podnebnih konferenc je vse več ledenih površin, na katerih mnogi celo nadrsajo. Tudi piranski župan jih je že slišal, ker se ni potrudil, da bi v Portorož, ki je menda tipično zimsko središče, prinesel ledene ploskve za istrske drsalne velemojstre. Fejsbuk arheologi so odkrili, da je bilo drsanje stara istrska veščina, ki s pregrevanjem ozračja tone v pozabo. Imajo pa v Piranu direktorja Okolja Gašparja Mišiča. Že vse od osamosvojitve ni bilo moža v Piranu, ki bi preprosto počistil zaraščeno gmajno ob cesti na Belem Križu. Zdaj se po dolgih letih z Belega Križa spet vidi jezero v Fiesi. Tako malo truda za tako velik čudež! Če bo šlo tako naprej, bomo komaj nosili toliko zvezdic na prsih, pravi Gašpar.
Na družabnem omrežju je zaokrožila karikirana grafična upodobitev balkanske meje. Prikazuje namišljeno šengensko mejo med Slovenijo in drugimi, kot pravi grafika, divjaškimi državami na Balkanu. Piranski zaliv (v duhu pretiranih slovenskih ozemeljskih zahtev) sega do Dugega otoka. Karikatura igra na čustva ubogih Hrvatov, ki da jim Slovenci želijo ukrasti še tisti košček Jadrana in jih pustiti za evropsko železno zaveso, med divjaki, torej. Toda vsaka karikatura ima tudi svojo zrcalno podobo: »uboga« Hrvaška je v zadnjih 20 letih v resnici demonstrirala bistveno spretnejšo, triumfalno diplomatsko taktiko in dobila vse, kar si je zamislila pri Junckerjevi, sedanji komisiji in celo pri slovenskem zetu, ki se nenavadno dosledno izogiba Sloveniji. V tej vrhunsko vodeni propagandni vojni pa niti besede o tem, kako je arbitražno sodišče peljalo slovenske podpisnike pogodbe žejne čez neobstoječi junction, niti besede o tem, da Hrvati arbitraži v brk šele od leta 2015 zares vneto držijo mejo na sredini zaliva, kjer meje nikoli ni bilo. Hkrati so s Toninovo pomočjo mojstrsko podtaknili raji razpravo o nedovoljenih prisluhih. Tukaj so Slovenci dali kapo, klobuk in hlače dol pred Hrvati. In kako bi ta pogubni položaj »rešil« prvi najosamosvojitelj Janez Ivan? Rekel je, da je najbolje, če pustimo to dilemo pri miru in počakamo, da Hrvaška prej uredi meje s preostalimi balkanskimi državami, potem pa se bo stvar tudi glede meje s Slovenijo sama uredila. Lubi moji Slouenci, tega filma ne boste videli, pišite kući – propalo! (*pišite, da se je arbitražni »gulaž« prežgal ...)
