Argumenti brez moči

Vladajoča koalicija se je s predlogom proračunov za prihodnji dve leti znašla na odločilni preizkušnji. Ta hip ima odprte vse fronte – s sindikati javnega sektorja, šolstvom, univerzami, zdravstvom, študenti, policisti, državnimi uradniki, opozicijo, obrtniki in mediji. Grozi ji prekinitev pogajanj o obeh ključnih reformah, brez katerih bo država zdrsela v bankrot, kakor so vljudno, a jasno opozarjali mednarodni finančniki, ki so si v teh dneh v Sloveniji podajali kljuke. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo javni uslužbenci spet na ulici. In z dvigom davkov je vlada dvignila na noge še gospodarstvo in svoje (neo)liberalno zaledje.

Kljub temu je za preživetje koalicije in za (ne)uspeh njenih projektov odločilno, kaj se bo dogajalo znotraj nje same, v nevarnih razmerjih med petimi heterogenimi vladnimi strankami. Prve grde praske so se zgodile že spomladi, torej le nekaj mesecev po nastanku druge Janševe vlade. Ključni razlog, paradoksalno, ni bil, denimo, zloglasni supervarčevalni Zujf, ampak rdeča zvezda na državnih proslavah. Po poletnih počitnicah in po nekaj zanimivih kadrovskih odločitvah so spori potihnili, koalicija pa je ubrano in enotno vstopila v – po vseh napovedih – še precej bolj dramatično jesen.

Nove zaostritve je nakazal padec prvega proračunskega predloga v avgustu, pred četrtkovo vladno sejo, ko je vlada proračun vendarle sprejela, pa so iz treh koalicijskih strank že prihajali nedvoumni signali, da bo predlog tak, kakršen je, v parlamentu naletel na velike ovire. Najdlje je tudi tokrat šel Karl Erjavec, ki je le nekaj ur po potrditvi ključnega dokumenta prihodnje državne politike napovedal, da poslanci Desusa dviga DDV za tisk in športne objekte ne bodo podprli. To pa pomeni, da proračun v parlamentu nima večine. In njegov padec bi pomenil tudi padec vlade.

»Nepokorščino« bolj ali manj glasno napovedujejo tudi v poslanskih vrstah SLS in celo v stranki ministra Šušteršiča, Državljanski listi. Javnost, ki opozarja na najhujše nesmisle, celo nevarnosti, ki se skrivajo v »excellovih tabelah, ki prenesejo vse«, kakor je tvitnil superminister Turk, se na neuradne signale politikov kljub temu ne more zanašati. Izkušnje kažejo, da je uspešno trgovanje, predvsem kadrovsko, doslej hitro izbrisalo še tako resne konceptualne razlike med strankami. Zato so zdaj na potezi tudi javnost, državljani, ki moramo uporabiti vse vzvode pritiska in vse svoje argumente. Če bodo vladne stranke kljub temu z, denimo, dvigom DDV uničile slovensko medijsko krajino, bodo za to prevzele odgovornost tudi tiste, ki menda razumejo škodljivost takšnega ukrepa.

Pod črto: koalicija je na svoji najtežji preizkušnji, a jo lahko preživi. Tako, da upošteva moč argumentov – ali pa da uporabi argument moči. V tem drugem primeru bo ostala sama, z odprtimi frontami z vsemi segmenti družbe. In to bo tudi začetek njenega konca. Žal ne samo njenega.